BRAT summer is over. Get ready for Addison Rae summer.

Addison Rae: Addison
Datum izida: 6. junij 2025
Založba: Columbia in As Long As I’m Dancing
Producenti: Elvira Anderfjärd, Luka Kloser

Addison Rae je pravcata zgodba o uspehu, o preboju iz vrst hitro zamenljivih tiktokerjev do prepoznavne pevske kariere. Iz »grdega račka«, ki je snemal Tik Tok videe za 20 dolarjev, se je pretvorila v belega laboda pop glasbe. Obete tovrstnega razpleta je bilo predpostavljati že s skladbo »Von Dutch« pevke Charli XCX, predvsem pa z njenim krikom, ki, vsaj tako pravi legenda, še vedno odmeva po klubski sceni. Samostojno pa je svoj ugled instant pop ikone ustoličila z v bobniče zažrtim singlom »Diet Pepsi«, ki mu tudi na pričujočem albumu ne morete ubežati. Poleg substituta za dietno Colo je Addison za mainstream popa željne poslušalce pripravila še štiri druge single (vse – tako rekoč brez izjeme – popularne na Tik Toku, saj nikakor ne gre pozabiti svojih korenin): »Aquamarine«, »High Fashion«, »Fame Is a Gun« in »Headphones On«.

Kam se bo zasukala morebitna intonacija, jasno namigne že prva izmed dvanajstih skladb, ki jih bo moč preposlušati v dobre pol ure. Prva skladba s seznama, z naslovom »New York«, vas bo popeljala med prenatrpane ulice Velikega jabolka in v klubsko sceno, ki ji pritiče. Izstreli nas v vode hiperpopa in jersey cluba – da pa (naslovu navkljub) ne bi bilo nikakršnega dvoma, pevka skladbo otvori z besedami »Oh God, I love New York / Love New York /love New York / Love New York / love New York.« Če prej ni bilo, je zdaj jasno. Addison obožuje New York – in to vam bo ob spremljavi dokaj generične, čeprav z določenimi svežimi primesmi 80-ih in 90-ih začinjene podlage, tudi povedala. Večkrat. V užitek je predvsem prisluhniti popačenim (distortiranim) vokalom, reverb(nemu)/odmevnemu učinku večine spremljevalnih vokalov in dobro uvedenega močnejšega ritma, ki spominja na nekakšno klokotanje visokih pet po pločnikih velemesta. Zvočno slikanje vsaj nekoliko rešuje absolutno profanost, plehkost in puhlost besedila (to bo na podobno usodo obsojeno v večini skladb).

Ko se po skladbi »New York«, s pomočjo katere smo spoznali razsežnosti pevkinega oboževanja tega velemesta,, prebijete mimo singla »Diet Pepsi« (o katerem ne veste ničesar samo v primeru absolutnega odklopa iz digitalnega univerzuma,), vas pričaka precej jedrnata dance-pop in trip-hop skladba »Money Is Everything«, v kateri Addison – da, uganili ste – poje o ključni vlogi denarja, potrošništva in brezbrižnega odnosa do gmotnega položaja, ki ga omogoča zadosten/presežen/spodoben/nadpovprečen/znaten dohodek. Addison se na začetku skladbe v parlatu sprašuje, zakaj bi morala venomer varčevati, saj »money’s not coming / with me to heaven / and I have a lot of it / so can’t a girl just have fun?!^[1]«

(Mimogrede: v enem izmed intervjujev, ki ga je pevka opravila skupaj s svojima producentkama, je bilo omenjeno, da sta slednji zahtevali, naj Addison govori kar v vsaki izmed skladb, saj ima izredno »seksi glas.« Očitno si je pevka kompliment vzela k srcu in vestno upoštevala nasvet svojih producentskih kolegic.)

Dalje: »Aquamarine« je pravcato deep-house in dance-pop eterično popotovanje. Meditativni zvončki, odmevajoči nasnuti vokali, podprti z disko ritmi, pridajo nekaj starinskega čara in nas spomnijo na skladbe Madonne, Kylie Minogue ali Britney Spears. Besedilo – zopet – ni vredno večje omembe. Ostaja v plitkih vodah, navkljub pevkinim vabilom, naj se potopimo vanjo. No, ne umanjka pa tudi sugestivni »the world is my oyster / baby, come touch the pearl^[2]«. Kot se za singel spodobi, je skladba podprta s filmsko dovršenim posnetkom, za katerega se zdi, da je bilo porabljenega več časa kot za pesem samo. Vam pa pevka vendarle da dobro idejo – na neki točki si boste, kot tudi ona v videu, privoščili (ali pa si vsaj želeli privoščiti) dve cigareti naenkrat.

Pustimo za sabo dokaj medle produkte in se posvetimo – zame– absolutnemu vrhuncu celotnega albuma, skladbi »High Fashion« in uvajalni »Lost & Found«. Ob prvem poslušanju albuma sta namreč prav ti najboljizstopali iz celote. Nekaj aranžmajskega ju je ločilo od podobno si zvenečih nastavkov ostalih skladb. Sprva sem mislila, da so zastavljeni producenti tekom teh dveh skladb doživeli manično epizodo, izbruh neverjetne svežine in ustvarjalnosti, pravo definicijo modernega mainstream popa, ki ne utruja s prežvečenimi ritmi, temami in akordnimi postopi, temveč ponuja nov obrat na izžete temelje. Ob nadaljnji preučitvi pa sem ugotovila, da je pravzaprav zgolj pri teh dveh skladbah sodelovala še ena producentka, Tove Burman. Zdaj pa recimo v en glas: »hvala, Tove Burman«.

Kot je pevka omenila v enem izmed intervjujev, je skladba »High Fashion« predstavljala najtrši oreh celotnega albuma. Zelo si je želela vsaj eno izmed pesmi poimenovati po visoki modi, vendar skupaj s svojo ekipo nikakor ni prišla do želenega končnega izdelka (pa je – verjemite – poskusila vse: od balade do muzikala). Nato je nekega dne v sliko vstopila Tove Burman, rešila skladbo v roku štiriindvajsetih ur in se poslovila od ekipe.

In vendarle je pevka odzive javnosti komentirala kot »čudne« – češ, da skladba ni požela pretiranega navdušenja, v najboljšem primeru zgolj radovednost. Sama pravim nasprotno – če je katera skladba vredna vaše pozornosti, je to prav gotovo »High Fashion«. Podlage ne znam opisati drugače kot izvenzemeljsko. Pevka je v enem izmed pogovorov izjavila, da je skušala prek tega singla uglasbiti občutek opitosti, zasvojenosti, saj tudi v besedilu pravi »I don’t need your drugs / I’d rather get rather get high fashion^[3]«. In popolnoma brez sramu lahko priznam, da je želeno vzdušje nedvomno pričarano. Instrumentalna podlaga je zasvojljiva v vseh pomenih besede – ko ji boste prisluhnili, jo boste želeli poslušati znova in znova in znova, dokler vam ne bo slabo. Pripomnim lahko morda zgolj, da bi instrumentalna podlaga lahko stopila še bolj v ospredje – zavoljo obilice nasnetih pevkinih vokalov je žal precej zasenčena/ne pride do izraza/pozabljena/preglašena/zapostavljena/sekundarna.

Temu albumskemu presežku sledita »Summer Forever« ter »In The Rain«, ki ne po aranžmaju ne po besedilu ne izstopata pretirano. Ena počasnejša, druga nekoliko bolj plesno naravnana (sodila bi naravnost na modno brv) predstavljata poglavitni  etos, katerega čar (in pasti) so dokaj nazorno prikazale že uvodne skladbe. S povratkom stalne producentske zasedbe se vrača tudi malenkost starinski, nekoliko osvežen, a dokaj generičen pop zvok, ki nedvomno vsebuje različne zanimive, »nenavadne« zvoke in druge elemente, ki Addison dajejo značilni zvočni podpis, pa vendar ne izstopajo iz množice. Skladbi se zlivata druga v drugo, nevedoč, kje se konča prva in začne druga. »Fame Is a Gun« (ali gre tu za referenco na skladbo Charli XCX, »Sympathy Is a Knife«, ostaja nepojasnjeno), kljub temu da je singel, igra na podobne note. »Times Like These« prek trip hopa prav tako naslavlja precej podobne tematsko in žanrsko vzpostavljene temelje, čeprav je zopet z nekoliko unikatno izbiro zvokov svež predstavnik pop produkcije.

Pozornost je treba nameniti predvsem še skladbi »Headphones On« (ki je  izrazito popularna na socialnih omrežjih in je nasploh ena izmed najljubših pesmi širše publike). Že iz prejšnjega primera smo se naučili, da si lahko obetamo kvalitetnega izdelka, ko pesmi predhaja uvod (tokrat v obliki »Life’s No Fun Through Clear Water«) in ko skladba sama ne traja manj kot tri minute in pol. Gre za skladbo, ki sta jo navdahnila trip hop ter zvočnost izvajalcev 90-ih, kot je že prej omenjena Madonna, poleg nje pa še Moby, Björk in Cibo Matto. Pesem je nedvomno unikatna in pop primesem navkljub deluje sveže – poslušalca ne dolgočasi z referencami na prvo žogo, temveč na nov, izčiščen način upove poklon legendam pop scene.

Celostno gledano je prva asociacija, ki jo pričujoči album vzbudi, sladkorna pena. Puhasta, rožnata in slastna na pogled, a se stopi in izniči v trenutku, ko pride v stik z jezikom ali – v našem primeru – z ušesi. Nedvomno je občudovanja vreden poskus svežega pristopa k prežvečenemu popu in najti je številne odlične produkcijske odločitve, ki poslušalca puščajo v pričakovanju naslednjega koraka. Vsekakor pa se bo – hočete ali nočete – njene skladbe religiozno vrtelo na vseh platformah. Nenazadnje Charli XCX nikoli ne laže.

[1] »denar ne bo prišel / z mano v nebesa / denarja pa imam veliko / zakaj naj se torej ne bi zabavala?!«
[2] dobesedni prevod: »svet je moja ostriga / draga_i, pridi se dotaknit bisera«; grob vsebinski prevod s podobnim učinkom bi bil recimo »vsa sem v cvetju / pridi utrgat moj cvet«
[3] »ne potrebujem (tvojih/vaših) drog, raje imam visoko modo«

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj