And So I Watch You From Afar, Mylets @Kino Šiška, 19. 5. 2015
Mathrockovski glasbeni vlak se relativno redko ustavi v Sloveniji, zato je bila najava koncerta Ircev And So I Watch You From Afar in ameriškega wunderkida Myletsa balzam za ušesa še pred samim nastopom. Obe glasbeni entiteti sta letos izdali nova albuma (oba pri založbi Sargent House – letos smo videli tudi njihove akterje Russian Circles in Helms Alee) – ASIWYFA svojega četrtega, Mylets prvega.
Vseeno Mylets ni novinec. Morda na širši sceni, kjer je šele zadnje leto dobil prepoznavnost, a mladi hitronogi genij je bil v scenskem podtalju že prej poznan kot velik talent. Novi material je sicer prinesel slišne spremembe predvsem v Myletsov kitarski zvok, ki je dobil na glasnosti, distorziranosti in ostrini, a je žal izgubil na definiciji in jasnosti. Šele v živo smo tako lahko popolnoma začeli ceniti glasbenikove ročne sposobnosti. Njegov zvok se sicer zanaša na izdelovanje sprotnih zapletenih zank kitarskih linij in truščev ritem mašine ter vokala. Vse to je izvedeno v komajda zaznavnih trenutkih, svetlobnih momentih, med katerimi Mylets poplesava med pedali, ritem mašino in pevskim mikrofonom. Vidno uživanje še toliko bolj popestri njegova tehnika, ki je ne rabi za brezdušno razkazovanje, temveč za ustvarjanje tekstur preko rahlo disonantnih, a v celoti izredno spevnih pasaž. In če je morda njegov indiepunkovski vokal nekoliko zaostajal za siceršnjo inštrumentalno odličnostjo, v kateri smo dodobra spoznali njegov zaščitni umetelen, celo nekoliko plastičen zvok kitare (v karseda dobrem smislu, seveda), je vseeno oddajal neko mladostniško energijo, celo naivnost, ki je le še doprinesla h glasbenikovi simpatičnosti.
And So I Watch you From Afar so za razliko od Myletsovega bolj eklektičnega indie rock zvoka nemuda užgali post-rockovski zvočen cunami, ki so ga ustvarjali med drugim tudi z mathrockovsko strunsko prepletenostjo in občasnimi neparnimi ritmi (ki so bili sicer ustvarjalno na precej osnovnem nivoju, sploh v primerjavi s predakterjem; bobnar je poudarjal predvsem stopnjevalno, post-rockovsko plat benda). Nagnjenost k popoidni spevnosti je bila vseprisotna, kljub distorziji in značilnemu žanrskemu hrupu. Zborski vokali so pomagali izdelovati prepoznavne melodije na prvo žogo, ki pa so bile v ozadju stvarjene s tehničnim kaosom kitar. Ta izredno zanimiva kombinacija sredstev za doseg cilja in samega cilja Irce zagotovo dela površinsko izredno dostopne širši množici, zaradi omenjene globine pa brez težav dobijo tudi spoštovanje glasbenih specifikov in pikolovcev, ki ne morejo spregledati domiselnega koncepta in njegove izvedbe. Tokrat sicer širše množice ni bilo – obiskanost je bila zelo slaba – a to nikogar v Komuni ni zadržalo od uživanja ob igranju in ob poslušanju glasbe.
