»Zvok je luč«

Naslov: Kaj ti je deklica
Režija: Urška Djukić
Scenarij: Urška Djukić, Marina Gumzi
Fotografija: Lev Predan Kowarski
Igralska zasedba: Jara Sofija Ostan, Mina Švajger, Saša Tabaković
Datum izida: 14. 2. 2025 (Berlinale), 3. 3. 2025 (Slovenija)
Ocena: 5/5

Deklištvo je kot pomlad – je čas postopnega prebujanja, ko začne vse brsteti, cveteti, se odpirati in rasti. A če lahko cvetlice prosto rasejo, kjer jim srce poželi, so dekleta ujeta v okvire patriarhata, ki jim odmerja smer in prednje postavlja kalup, ki ga morajo zapolniti, če želijo ostati znotraj meja patriarhalnih družbenih norm. Glas ostaja njihovo edino orožje, a tudi ta zaradi različnih omejitev izgublja moč in ga vse prepogosto preglasijo glasovi moških. Urška Djukić v svojem celovečernem prvencu Kaj ti je deklica (2025) raziskuje, do kod lahko seže moč dekliškega glasu, kadar je ta ujet v rigidno strukturo katoliškega dekliškega pevskega zbora, ki ga vodi moški. S približevanjem čutom in čutenju protagonistke tako v sliki kot tudi v zvoku se razkriva njen notranji boj s samo seboj, pričakovanji družbe in predstavami o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Šestnajstletna Lucija (Jara Sofija Ostan) je sramežljiva in občutljiva. Pridruži se zboru, v katerem jo pod svoje okrilje hitro vzame spogledljiva in samozavestna Ana-Marija (Mina Švajger). Za razliko od Lucije, ki je šele na pragu pubertete in še ni dobila menstruacije, se nekoliko starejša Ana-Marija pred prijateljicami pogosto pohvali s svojimi izkušnjami. Deklet ni sram govoriti o spolnosti, poljubljanju in tem, kaj jih privlači – medtem ko je za Lucijo to novo, še neraziskano in nepoznano področje. Prihaja namreč iz konservativne, religiozne družine, ki ji ne dovoli niti občasnega nanosa šminke, ki ji jo je podarila teta iz Pariza. Njene vrednote in ponotranjena pravila so osnovana na krščanski veri, ki zavrača vse, kar bi lahko bilo grešno. A ko se pridruži pevskemu zboru, spozna Ano-Marijo in se z zborom odpravi na intenzivne vaje v italijanski Čedad, se njena prepričanja zamajejo, z njimi pa tudi harmonična usklajenost zbora izgubi svojo trdno podlago.

Film je v svojih podobah visoko estetiziran, saj kamera svoje subjekte in objekte spremlja zelo od blizu. Tako Lucijin notranji svet, njeno odkrivanje lastnega poželenja, skritih želja in čustev spoznavamo preko intenzivnega približevanja njenim čutom. Estetizacija in taktilnost, ki jo ta vzbuja, sta obenem še dodatno potencirana z bližnjimi posnetki cvetov, ki se pojavijo na več mestih v filmu. Vzpostavljajo se kot čutne podobe postopnega odpiranja, ki vabijo, da bi se jih dotaknili, si jih pobliže ogledali in jih povohali, po drugi strani pa bližnji posnetki Lucije in njenih zaznav prav tako delujejo kot neposredno vabilo in vstopna točka v njeno subjektivnost.

Že v uvodni sekvenci, na prvi vaji pevskega zbora, je to nazorno prikazano z bližnjim posnetkom njenega ušesa, medtem ko v ozadju slišimo pridušene, kot v vato zavite glasove drugih deklet, ki čakajo na prihod zborovodje (Saša Tabaković). V prizorih, v katerih je zvok zadušen, na več mestih slišimo šepetajoč ženski glas, ki izgovarja nerazumljive besede, kot da bi Lucijo vabil, klical k njenemu lastnemu izvoru, bistvu, in jo želel usmeriti – a ni še dovolj jasen, da bi Lucija lahko razbrala, kam točno ji kaže pot. Edine besede, ki jih iz šepeta lahko razberemo, so »zvok je luč«. Zvok, torej preplet Lucijinega glasu in glasu prebujajoče se ženske v njej, je luč, ki ji osvetljuje pot, kljub temu da še ne ve, kam točno jo ta pelje.

Na podoben način se približujemo tudi Lucijinemu pogledu. Bližnji posnetki, ki so pogosto uporabljeni hkrati z udušenim zvokom, nakazujejo njen pogled, ki opazuje telesa drugih: najsi gre za ustnice Ane-Marije med petjem, silhueto njenega telesa, ko se preoblači, roke delavca, ko prelaga gradbeni material, ali pa zgolj oljko, ki rase sredi samostanskega atrija. Njen pogled je nežen, tih in zadržan, postavlja se v vlogo opazovalke, ki na trenutke že skoraj voajeristično in skrivoma usmerja pogled na prepovedane subjekte in objekte. Svoje »grešnosti«, ki jo zaradi svojih verskih predispozicij in prepričanj sama definira kot tako, se sramuje, a je obenem ne more preprečiti, saj je spolna sla, ki se v njej prebuja, premočna in preveč mamljiva.

Resda sta v filmu najbolj očitno in nazorno izpostavljena Lucijin vid in sluh, a je ustvarjalcem uspelo prepričljivo prikazati tudi druge čute. Vsi namreč nujno pripomorejo k njenemu odkrivanju lastnega telesa in prebujanju čutnosti. Ko Ana-Marija ukrade prepoteno majico delavca, ki ga je Lucija opazovala, in skupaj zbežita v vinograd, vonj majice Ani-Mariji smrdi, Luciji pa ugaja. Feromoni, ki jih je pot pustil v tkanini, Luciji dišijo, kar naj bi bil znak, da »sta za skupaj«, kot ji pove Ana-Marija. Majice sprva ne vrne, temveč jo večkrat na skrivaj vzame iz torbe in dvigne k nosu, da bi jo povonjala. A kraja majice je v Lucijinih očeh vseeno greh, na tem mestu pa v igro vstopi tudi vloga okusa. Prijateljičina »rešitev« za grešna dejanja je namreč kislo grozdje, ki ga moraš pojesti, da se spokoriš grehov. Tako v vinogradu utrgata grozd še nezrelega sadeža in ga pojesta, kislina pa se jasno izraža v grimasah njunih obrazov.

Ključnega pomena za Lucijino odkrivanje spolnosti je dotik, predvsem tisti, ki je vezan na raziskovanje njenega poželenja. Taktilnost se v tem kaže kot izredno pomembna občutljivost, ki v spoznavanju novih oblik dotikanja ponuja možnost za samospoznavanje in rast. Poljub, ki ga Lucija da »najlepši ženski v samostanu«, je namenjen kipu Device Marije – to dejanje, ki dekleta, s katerimi se igra »flašo resnice«, popolnoma šokira, je za Lucijo samoumevno, v skladu z njeno vero, a kljub vsemu prestopniško in predrzno. Čeprav je jasno nakazano, da jo privlači Ana-Marija, ki ji izziv tudi postavi, se Lucija odloči za »varno«, »verno« izbiro, ki bo kljub drznosti ostala v okviru krščanske ljubezni. A vendar tudi med Ano-Marijo in Lucijo pride do poljuba. Sprva zgolj pod pretvezo učenja, saj se Lucija pred tem še ni poljubljala, pozneje pa Ana-Marija svojo dominantno energijo izkoristi tudi za poskus bežnega poljuba, ko sta z Lucijo znova sami. A Lucija se njenemu poljubu upre, ker se ji dozdeva, da je Ani-Mariji všeč, kar po njenih krščanskih prepričanjih »ni prav« – s tem pa se začne rušiti prej harmonična struktura pevskega zbora, saj med Lucijo in Ano-Marijo ter njeno skupino zazeva razpoka.

Lucija, zdaj prepuščena sama svojim mislim in čutom, ki jo preplavljajo, poskuša razrešiti zapleteno situacijo, v katero so jo spravila prijateljičina dejanja. Majico želi vrniti delavcu – a ko gre do reke in se približa njegovemu golemu telesu, zakritemu zgolj s kosom obleke, ki ga drži preko svojega spolovila, »pokora« in vračilo ukradene majice njeno poželenje le še bolj razburkata. Prizor, v katerem se Lucija zapre na stranišče in masturbira, prikazuje vrhunec vsega, kar se je v njej nalagalo do tega trenutka – pogledi, zvoki, vonji, okusi, poljubi, vso to (ob)čutenje je privrelo do roba, ki ga tudi sama občuti. Intenzivna kader-sekvenca, v kateri vidimo zgolj njen vrat, premikanje goltanca, ki požira slino, in hitro dviganje in spuščanje prsnega koša, prikaže njeno soočenje z lastnim občutenjem, a hkrati to s sabo prinese sram, strah in občutek grešnosti.

Ne pozabimo, da je Lucija del rigidne strukture pevskega zbora, ki jo vodi moški. Zborovodja je strog, zafrustriran moški, ki zbor vidi kot skupnost, v kateri morata vladati red in disciplina. Stroga pravila, ki se jih morajo dekleta držati, so pogoj za uspešno delovanje zbora, Lucijina vpetost v takšno strukturo pa je ključna za njeno samospoznavanje. Njeno razburkano čustvovanje tu ni sprejemljivo, kar ji zborovodja s svojim odnosom jasno in kruto pokaže. Pevske sekvence služijo hkrati kot okvir in ključ za zgodbo. Dekliški glasovi pridobivajo na intenzivnosti in moči, razvijajo se v ženske glasove, a so še vedno pod strogo taktirko zborovodje. Na prvi pogled nekatere od teh sekvenc služijo zgolj kot povezovalne med drugimi izrazito pomenljivimi prizori, a že takoj, ko postanemo pozorni zgolj na izbor narodnih pesmi, ki jih dekleta pojejo (na primer »Kaj ti je deklica«, »Igraj kolce«, »Kresna«), postane jasno, da ima vsaka od njih posebno izbrano mesto in njena postavitev lahko služi kot ključ za razumevanje konteksta.

Najbolj očitno, a kljub temu izredno premišljeno in natančno je to zastavljeno v prizoru, v katerem dekleta pojejo narodno pesem »Triglav, moj dom«. Neprekinjeni kader, v katerem zborovodja petje prekine zaradi Lucijine nezbranosti in jo postavi na tapeto, da poje sama in jo pred vsemi ponižuje, je nazorna prispodoba patriarhalnega aparata, ki kaznuje kakršnokoli obliko svobodnega izražanja, predvsem ko gre za glasove žensk. Izbira pesmi, ki jo običajno pojejo predvsem moški glasovi in z njimi zato gora Triglav dobi skoraj patriarhalno konotacijo, je izredno povedna. Kamera je usmerjena neposredno v Lucijo, ki je razburjena zaradi svojih lastnih »prestopniških« dejanj in novoodkritih občutij. Neuspešno se trudi osredotočiti na petje, kar opazi zborovodja in ji ukaže, naj poje sama. S tem ko se Luciji postopoma približuje kamera, se ji približuje tudi zborovodja. Vedno glasneje se ji dere v obraz, vedno bliže ji je, na koncu zgolj kakšen centimeter stran od obraza. Napetost in tesnoba, ki ju ta prizor vzpostavlja, sta izredno nazorna in občutena. Lucijin glas ni dovolj močan, da bi preglasil kričanje zborovodje, vendar je to zgolj nasilno izkazovanje navidezne premoči, ki mu jo omogočata njegov spol in položaj.

Patriarhalno nasilje, ki uveljavlja toge strukture, pogojene z družbenimi pričakovanji o vlogah in nalogah (mladih) žensk, je ponazorjeno z obnašanjem zborovodje, ki trmasto vztraja pri svojih predstavah in omejenih pričakovanjih. A vendar se je v Luciji zgodil ključen premik – z globokim občutenjem svoje telesnosti, poželenja in spolnosti, taktilno prikazanim z avdio-vizualnim bližanjem podob, je naredila pomemben korak, ki ji je pokazal drugačno možnost dojemanja same sebe in sveta okoli nje. Potopitev v tolmun, iz katerega izplava in zajame sapo, je obenem mala smrt in ponovno rojstvo, zrelo grozdje, ki ga okuša v zaključku, pa nežen dokaz, da je izbrala luč, ki jo vodi na tisto pot, kjer bo lahko sledila lastnemu glasu.

Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar