14. 4. 2020 / Film/TV / Recenzija
Študent primerjalne književnosti na filofaksu, kitarist, ljubitelj osladnih pop komadov iz sedemdesetih, Wagnerjevih glasbenih dram in nizkoproračunskih B filmov.

Zvezdne steze: Picard (Star Trek: Picard), 1. sezona

Ustvarjalci: Michael Chabon, Akiva Goldsman, Kirsten Beyer
Igralska zasedba: Patrick Stewart, Isa Briones, Santiago Cabrera, Michelle Hurd, Evan Evagora
Datum izida: 23. januar 2020 (CBS All Access)
Ocena: 5/10

Zvezdne steze so ena izmed tistih serij, ki na malih ekranih vztrajajo že več kot 50 let. Popkulturni fenomen, ki ga je v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja začel Gene Roddenberry, je, retrospektivno gledano, postal temeljni kamen znanstvene fantastike, klasika vesoljskega odisejanstva, ki še vedno predstavlja mejnik v televizijskem ustvarjanju. Recept je bil preprost: prevzeli so ideje hipijevskega utopianizma in ustvarili prihodnost, v kateri je človeštvo preseglo probleme z lakoto in kriminalom, v kateri se je uredilo vse medsebojne konflikte, kjer je prej puhloglava rasa opičnjakov stopila na skupno pot in po galaksiji širila mir, svobodo in strpnost.

Igralska zasedba je bila sestavljena iz različnih ras in narodnosti. To je bil multikulturen koktejl, ki je že pred več kot petdesetimi leti, ko so v TV-serijah kraljevali beli moški srednjih let, opozarjal na problem enakovredne reprezentacije in v tem smislu postavil mejnik, ki ga preostala mainstream TV- in filmska produkcija še vedno nista dosegli. Serija je postala glas liberalne Amerike. Med drugim so gledalci v etru videli prvi medrasni poljub, med kapitanom Kirkom in temnopolto Uhuro, ko je Gibanje za državljanske pravice še vedno bilo trd boj proti rasni diskriminaciji in segregaciji, ob grozeči pretnji jedrskega spopada s Sovjetsko zvezo pa je bil za navigacijo vesoljske ladje Enterprise zadolžen Rus Pavel Čekov.

Originalna zasedba Star Treka (1966–1969)

Originalna serija vesoljske utopije je po treh sezonah ugledala svoj konec, a si je v svojem kratkem času obstoja nabrala obsesivnih oboževalcev, ki so večinoma pripadali demografiji piflarskih frikov. Zvezdne steze so zadovoljevale zelo specifično nišo gledalstva, ki je uživalo v perečih moralnih vprašanjih, problemih medplanetarne diplomacije in eksistencialnih zagonetkah o pomenu in vrednosti človeškega življenja. Vse to se je spremenilo, ko je režiser J. J. Abrams s filmom Zvezdne steze (Star Trek, 2009) skušal izkoristiti splošno prepoznavnost znamke s tem, da jo je spremenil v akcijsko vesoljsko opero. Cilj je bil predvsem razširiti bazo privržencev, a kaj, ko je bilo s tem storjeno nedopustno. Dolgoletni oboževalci, ki so kultivirali franšizo in jo lastnoročno spremenili v popkulturni simbol, so bili razočarani nad testosteronsko salvo premnogih akcijskih prizorov, ki je bila daleč od  mirnega reševanja medsebojnih konfliktov.

Po 11 letih se franšiza še vedno ni otresla kričečega make-upa in tudi najnovejša izmed serij, Zvezdne steze: Picard , ki spremlja prigode ostarelega naslovnega kapitana, ni nobena izjema. Jean-Luc Picard (Patrick Stewart) je oboževan lik, zadržan samotar in tih intelektualec, ki na probleme vedno gleda večstransko, a tokrat postane popolna inverzija svojega prejšnjega sebstva. Novi Picard je lahkomiseln napihnjenec, ki se bolj kot na diplomacijo zanaša na svoj prst na petelinu.  A kaj hočemo: če želimo veliko akcije in adrenalina, nam bo pacifistični protagonist pač v napoto, še večja kolobocija pa nastane, ko postane jasno, da si serija poleg vesoljskih spopadov želi tudi prizorov eksplicitnega klanja, v slogu serij, kot so: The Witcher (2019–), Vikingi (Vikings, 2013) in Igra prestolov (Game of Thrones, 2011–2019). Tovrstna krvavost je v domišljijski sferi srednjega veka povsem dobrodošla, a v Zvezdnih stezah nima kaj iskati.

Alison Pill (Jurati), Santiago Cabrera (Rios), Patrick Stewart (Picard), Michelle Hurd (Musiker)

To je boleče očitno v liku Elnorja (Evan Evagora), ki v zgodbi ne igra relevantne vloge. Večino časa se zadržuje v kotu kadra in tu in tam navrže kakšno generično repliko. Ničesar ne doprinese k dramatičnemu zapletu, tam je le za akcijske prizore, v katerih ponosno izvleče svoj meč, razkosa nepridiprave, ki grozijo Picardu in se vrne nazaj v oslovski kot. Če strnemo, mučenje živcev, a čemu, komu na čast? Novih Zvezdnih stez je en sam poseben učinek. Pisci si najprej omislijo dramatično situacijo, nato pa poiščejo za lase privlečene izgovore, da jo udejanjijo, tako kot Elnor, ki sicer spretno seka okončine svojih sovražnikov, a to nima nobene zveze z zaokroženo celoto zgodbe. Njegov lik ni podvržen nobenemu razvoju, se ničesar ne nauči in tudi na koncu ostaja nespremenjeni super nindža.

Elnor (Evan Evagora)

Zvezdne steze so torej postale molzna krava portala CBS All Access, ki želi tekmovati s svojimi uspešnejšemi kolegi pri Netflixu, Amazon Primeu in Disney plusu. A vojna za prestol med portali za pretočno predvajanje videovsebin je neizprosna, zato je potrebno najti zmagovalno formulo, ki bo razgibala množice in CBS spravila v korak z ostalimi tržnimi konkurenti. Njihov načrt? Gigantičnost zavoljo same sebe, še ena nepotrebna zgodba o koncu sveta, začinjena s čustvenimi izbruhi, ki zaradi slabo razvitih odnosov med liki izpadejo patetično in povzročajo kronično zavijanje z očmi. V obupanem poskusu univerzalnega ugajanja bi se Zvezdne steze: Picard dalo opisati kot masturbatorno fantazmagorijo eksplozij in sentimentalnosti brez atributov, ki bi jih ločili od preostale znanstvene fantastike. Neverjeten fenomen, ki je pred petdesetimi leti vztrajno premikal meje mogočega, se je zdaj sesul pod težo korporativnega mišljenja. Nekdaj velik simbol vere v človeški napredek in svetlo prihodnost je po novem kanal za polnjenje bančnih računov. Eden najbolj prepoznavnih protagonistov kabelske televizije, ki je vizionarsko začrtal razvoj medija, pa le še iztrošena pocestnica, ki jo zvodniki pri CBS All Access prodajajo po znižani ceni.