Zvezdne steze: Discovery (Star Trek: Discovery, 1. sezona)
Po komercialno uspešni vrnitvi Zvezdnih stez na filmska platna se ena najbolj prepoznavnih in za oblikovanje današnje popkulture najbolj pomembnih franšiz vrača tja, kjer se je leta 1966 vse začelo. Na male ekrane. Če je moderna interpretacija utopične vizije prihodnosti Gena Roddenberryja izpod rok režiserjev JJ Abramsa (Zvezdne steze [Star Trek, 2009], Zvezdne steze: V temo [Star Trek Into Darkness, 2013]) in Justina Lina (Zvezdne steze: Onkraj [Star Trek Beyond, 2016]) zavoljo tega, da bi ugajala čim večjemu številu gledalcev, na cedilu pustila marsikaterega dolgoletnega zvestega oboževalca, je Discovery v tem smislu za prave oboževalce pomenil potencialno vrnitev v dobre stare čase medplanetarne diplomacije, perečih moralnih vprašanj in premikanja mej neznanega in mogočega. Čeprav so nove filmske instalacije Zvezdnih stez same po sebi solidni hollywoodski blockbusterji, se jim iz vidika tradicionalne filozofije materiala, iz katerega izhajajo, lahko očita, da preveč skupnega s slednjim nimajo. Pravzaprav gre za akcijske vesoljske avanture, ki ime zvezdnih stez nosijo samo zato, ker se je v zadnjih letih izkazalo, da so vnaprej obstoječe znane franšize, ki igrajo na sentimentalnost, svojo prepoznavnost in recikliranje lastnih idej, recept, ki v kinodvorane privabi več obiskovalcev.
Že po prvih sekundah uvodne epizode je jasno, da si serija veliko svojih genov deli z novejšo generacijo filmov, ki je izšla iz te franšize. Sam vizualen slog, dramatična napetost, hitri izbruhi akcije … je le nekaj izmed podobnosti. Serija s svojim izrazito militarističnim pristopom ustvarja svet, ki bolj kot na raziskovanju in premikanju mej mogočega sloni na medsebojnih visokooktanskih spopadih. Četudi Discovery vsaj v tem smislu ni izpolnil pričakovanj, to ne pomeni, da serija, čeprav ne sledi ideologiji tradicionalnih zvezdnih stez, ne ponudi zanimive vsebine. V osrčju zgodbe se nahaja Michael Burnham (Sonequa Martin-Green), ki s svojimi dejanji nehote sproži vojno med Federacijo združenih planetov (ki jo vodijo ljudje) in Klingonci (agresivna vojaška rasa). Ko se po spletu okoliščin kot zapornica znajde na zvezdni ladji Discovery, njen kapitan Lorca (Jason Isaacs) hitro opazi, da je talentirana in ji kljub njeni preteklosti ponudi mesto v posadki ter s tem drugo priložnost. Najbolj močan del serije se skriva v njenih stranskih likih. Nabor zanimivih in ekscentričnih likov poskrbi, da je v njihovi medsebojni interakciji vedno prisotna dinamika. Skoraj vse stranske osebe – prvi častnik Saru (Doug Jones), nadobudna kadetinja Tilly (Mary Wiseman) in znanstvenik Paul Stamets (Anthony Rapp) s svojo unikatno individualnostjo – introventirani Michael Burnham povzročajo nemalo težav s katerimi se mora soočiti, če si želi ponovno zaslužiti svoje mesto v družbi. Svoje doda še skrivnostni kapitan Lorca, ki je s svojo vprašljivo moralo in večinoma vojaškimi interesi osvežilen obrat standardnega načelnega miroljubnega kapitana, ki je bil do sedaj temelj vsake serije in filma, ki so izšle iz te franšize.
Največji problem serije pa se na žalost nahaja v njeni glavni protagonistki. Lik Michael Burnham ob vsej karizmi, ki jo obdaja, zelo hitro zbledi v ozadje vsakega prizora, v katerem nastopa. Čeprav dramatičnega dogajanja v Discoveryju ne primanjkuje, Michael nikoli v seriji zares ne zaživi, kar bi se dalo pripisati tudi naravi lika (svoje celotno otroštvo je namreč preživela v logičnem brezčutnem svetu Vulkancev), ampak to še vedno ne spremeni dejstva, da je glavni lik serije nedostopen in nezanimiv. Tudi njen ljubezenski interes Ash Tyler (Shazad Latif) s svojimi čustvenimi izbruhi večkrat izpade histerično in s tem razvrednoti kar veliko ljubezenskih prizorov. Nasploh je njun ljubezenski odnos slabo realiziran in večkrat nehote izpade smešno, še posebej takrat, ko tragičen način, s katerim serija obravnava odnos, trči v popolnoma obratno realnost. Težko je verjeti prizorom v katerih Michael s popolnoma nevtralnim izrazom na obrazu skorajda mehanično Ashu izpoveduje svojo brezkompromisno ljubezen.
Serija je z izjemo zadnje epizode mešanica bolj in manj posrečenih elementov z redkimi, ampak vseeno prisotnimi prebliski unikatne kreativnosti, ki jih je ravno dovolj, da ohranjajo zanimanje za dogajanje na zaslonu. Škoda pa je, da ravno zadnja epizoda in obenem klimaksa celotne prve sezone pusti tako slab vtis. Celoten zaključek vojne je stlačen v prekratkih 45 minut in končan na nedramatičen, prisiljeno hiter način s končnim obratom, ki se ga z lahkoto spregleda. Celostno gledano pa serija, navkljub tej črni piki, še vedno izpade solidno. Discovery je gledljiva vesoljska opera.
Napovednik:
