Zakonska zgodba (Marriage story)
Režija: Noah Baumbach Igralska zasedba: Adam Driver, Scarlett Johansson, Laura Dern, Alan Alda, Ray Liotta Datum izida: 29. avgust 2019 (Beneški filmski festival), 6. december 2019 (Netflix) Ocena: 9
Zakonska zgodba, ki je nastala pod okriljem Netflixa, si je med kroženjem po filmskih festivalih nabrala lepo število nominacij in nagrad tako za najboljši film, režijo in scenarij, kot za glavni in stranske vloge. Noah Baumbach, eden najbolj uveljavljenih neodvisnih režiserjev, se v svojem najnovejšem filmu, kot prej v Hobotnica in kit (The Squid and the Whale, 2005) in Zgodbe družine Meyerowitz (The Meyerowitz stories, 2017), posveti družinski tematiki. V središče postavi zakonski par, ki poskuša krmariti po zapletenih poteh ločitvenih procesov in čustvenih vzgibov, ki so do njih pripeljali. Baumbach je, kakor pri nekaterih prejšnjih projektih, izhajal iz lastnih izkušenj – iz ločitve svojih staršev in svoje lastne (od igralke Jennifer Jason Leigh). A če je v Hobotnici in kitu gledal na razvezo skozi oči otroka, je tokratna perspektiva izrazito zrela in usmerjena predvsem v zakonca ter njuno spoprijemanje s situacijo. Zakonsko zgodbo, ki naslika portret nemogočega ločitvenega postopka skozi tenkočutno študijo posameznikov ujetih v njem, odlikujeta predvsem odličen scenarij in izjemna igra.
Film se začne optimistično: zakonca Nicole (Scarlett Johansson) in Charlie (Adam Driver) opisujeta, kaj jima je všeč na partnerju: Nicole je pogumna, ljubeča, izjemna igralka; Charlie je odličen oče, genialen režiser, se dobro oblači. Že naslednji prizor nas prizemlji; začetna opisa, ki bi ju zakonca morala prebrati pri svetovalcu, sta namreč labodji spev njunega razmerja. In ko Nicole svojega opisa noče prebrati, nam je jasno, da se zakona ne da več rešiti. Tako se začne postopek ločitve.
Eden za drugim se vrstijo prizori, skozi katere se razkriva navzven popolna zveza, obenem pa razlogi za njen propad – egoizem, pomanjkanje komunikacije, prioritiziranje kariere. Ločitev se zdi razumna odločitev in zakonca jo želita izvesti na karseda prijateljski način. A postopek se zaplete, vmešajo se odvetniki in kar naenkrat se situacija razvije v borbo za obstoj na nepredvidljivem igrišču ameriškega sodnega sistema. Kot Charlijeva zagovornika se odlično znajdeta preudarni Alan Alda in neizprosni Ray Liotta, za Nicole pa se zavzema Laura Dern, ki si je za vlogo odločne, spretne in ponosne odvetnice prislužila oskarja za najboljšo stransko žensko vlogo. Zanimiva zasedba stranskih likov poskrbi tudi za oddih v obliki nepričakovanih komičnih trenutkov in črnega humorja, kar uravnoteži napeto atmosfero filma.
Jasno je, da Baumbach ne želi favoritizirati in pripisovati krivde nobenemu od zakoncev, kar mu v veliki meri uspe. Vsakemu od njiju se trudi nameniti dovolj časa za refleksijo, najprej individualno, a ne neodvisno drug od drugega – naraščajoča napetost doseže svoj vrh, ko se zakonca končno soočita na štiri oči. V sceni, ki je jasen vrhunec filma, privrejo na plano vse do tedaj neizrečene frustracije, obtožbe in žalitve; kamera Robbieja Ryana se z bližnjimi posnetki osredotoči na igralca, Scarlett Johansson in Adam Driver pa zablestita v vlogah, ki ju lahko uvrstimo med najboljše v njunih karierah.
Zakonska zgodba ponudi edinstveno perspektivo, saj tematike razveze ne obravnava skozi oči zunanjega opazovalca – postavi nas v vlogo posameznika, ki se poskuša znajti v zapletenih čustvenih niansah propadlega razmerja in se trudi čim bolj uspešno skleniti ločitveni ‘posel’. Baumbachova izvrstno odigrana študija osebnosti je zagotovo vredna ogleda.
