11. 5. 2022 / Film/TV / Esej

Zakaj ne maram Batmana?

Režija: Matt Reeves
Igralska zasedba: Robert Pattinson, Zoë Kravitz, Jeffrey Wright
Datum izida: 3. marec 2022 (Slovenija)
Kraj ogleda: Mestni kino Ptuj

Najprej moram priznati, da ne vem kaj dosti o superherojih, niti o Batmanu. Sem zgolj pisec, ki je imel to nesrečo, da se je zavezal k recenziranju filma, ki ga je močno zmotil, čeprav ni gotov, da bo lahko artikuliral vzroke. Pričujoč zapis je poskus te artikulacije – ne zato, da bi podal objektivno vrednotenje filma, temveč subjektivno izkušnjo določenega tipa gledalca. Če vas ta pogled zanima, vas lepo vabim k branju.

Nikakor ne pravim, da bi ne smeli marati novega Batmana. Niti nočem reči, da so gledalci, ki jim je bil film všeč, v zmoti ali pa v kakršnemkoli oziru slabši gledalci od mene. Verjetno je, da prej velja obratno.

Torej, zakaj ne maram Batmana? Morda preprosto zato, ker postajam izrazito nastrojen proti superherojskim filmom – vse bolj se mi kažejo kot prazen tehnološki spektakel, zamaskiran s površno zgodbo. Včasih me ima, da bi gledal zgolj še prvi akt teh filmov in preskočil vse tisto, kjer se začne akcija (rado se zgodi, da v tretjem aktu preprosto zaspim). Ja, akcija v blockbusterjih je zame ena najbolj sitnih tegob sodobnega filma. Junaka zabrišejo z glavo v beton, da v njem pusti krater, nato pa se kar bori dalje, kot da nič ni. Ko to vidim, mi preprosto ne more več biti mar, ko naslednjič vidim, kako ga z železno palico tolčejo po glavi. Vzroki brez posledic niso zanimivi. So prazna predstava, ki me kar jezi, ker bi postala z nekaj premišljenosti zlahka pomenljiva.

Zakaj sem si torej to storil, zakaj sem sploh gledal Batmana? Zavedlo me je dejstvo, da ima film na edini platformi, katere ocenjevalnemu sistemu še zaupam – Letterboxdu – oceno 4,2/5. Morda je krivo to, da sem v prišel v Mestni kino Ptuj z velikimi pričakovanji. Takrat je zaradi navdušenja nad novostjo njegova ocena znašala še 4,4, kar ga je skupaj z Vitezom teme (The Dark Knight, 2008) efektivno uvrstilo med 20 najbolje ocenjenih filmov vseh časov. Pripravil sem se torej na tisto najboljše, pripravil sem se na film, ki me bo spomnil (tako kot je to nekoč za marsikoga storila Nolanova trilogija), da je superherojski film vendarle lahko tudi odličen.

Morda me je potem nekoliko spametovalo, ko sem v nabito polni dvorani sedel med prvošolčki in njihovimi starši. Aja, sem si rekel. Saj to je za otroke. Potem pa prvi prizor pokaže, kako se v neko stanovanje prikrade zamaskiran nasilnež in stanovalcu z več udarci kladiva razbije glavo. Skratka, aja, sem si spet rekel. To ni za otroke. Ali pa vseeno je za otroke? Že tukaj se je začela moja zmeda.

Film gre dalje: na vlaku sedijo nasilni najstniki, vsi imajo obraze prebarvane z istim motivom, razen enega, ki ima prebarvanega zgolj pol obraza. Razumemo, da ni tak kot ostali, a vseeno hoče biti del skupine. Nekoliko neroden simbolizem, predvsem zato, ker ni nobenega razloga, zakaj bi ti najstniki edini v mestu praznovali pust, a pustimo to, saj že zapuščajo vlak in zganjajo nasilje nad mimoidočim. Iz teme stopi nabildan maščevalec v bojnem oklepu, vse jih pretepe do nezavesti, razen fanta s pol prebarvanega obraza, ker mu je med pretepom bežno pogledal v dušo in videl, da je okej dečko (pravzaprav se hecam, poba se je pač držal nazaj). Fant zbeži v noč, dozdevno v lepše življenje, zdaj je namreč videl, kaj se zgodi z nasilneži.

To je prvih 10 minut filma, nato pa se zgodi nekaj dobrega. Tisti nabildan maščevalec v bojnem oklepu stopi v policijsko postajo, jaz pa sem na tej točki že nekaj časa premleval, kako duševno moten bi človek moral biti, da bi nase potegnil ta kostum – in policisti spontano začnejo izrekati moje misli. Grdo ga gledajo, ga označijo za spako, za čudaka. In bil sem zadovoljen, da pa zdaj film nenadoma ve, kje so gledalčeve misli. Ponovno sem bil zadovoljen šele takrat, ko je film razkril antagonista Riddlerja (čudovitega Paula Dana) in smo videli, da je dejansko človek, namesto pričakovanega super zlobneža. Žal mi je, da isto ne velja za drugega antagonista (ki se je v tem filmu sicer držal v ozadju), Pingvina (igra ga Colin Farrell), ki mu med nekim pogovorom Batman glavo zabriše v neprebojno steklo, da v njem pusti globoko razpoko, Pingvin pa mirno nadaljuje pogovor, kot da bi ga le šibko tlesknil po glavi. Zakaj so kosti pomembnih (moških) likov v superherojskih filmih avtomatsko desetkrat močnejše od naših?

Kar me je še dodatno razjezilo, je bil prihod tretjega antagonista, Jokerja, tik pred koncem filma. Kot da bi film zdaj nehal biti film in nas hotel opomniti, da se moramo naslednje leto vrniti v kino, ker pač vsi vemo, da se bo ponovilo tisto iz leta 2008 iz Viteza teme in bomo zopet dobili najbolj nepričakovan igralski presežek desetletja (komaj čakam na poročila, kako misteriozen in čuden bo postal igralec, ki bo prevzel lik; verjamem, da bo zelo kul lik, zelo edgy, zelo wow). No, upam, da je katastrofa Jokerja v Odredu odpisanih (Suicide Squad, 2016) producente podučila in nam posledično ne bo treba ponovno trpeti tako napihnjenega ega enega igralca in tako zavajajoče reklame oglaševalske ekipe, kot sta nas doletela leta 2016.

Skratka, Batman me je razočaral, ker je vse tisto, kar me odvrača od superherojskega žanra. Od prazne akcije, ki ima le redko posledice in me pusti otopelega ter nezavzetega za dogajanje, do hitrih kadrov, ob katerih niti ne uspem razmišljati o tem, kaj se dogaja, do dramatične glasbe, ki mi brez kakršnekoli subtilnosti predpisuje, kdaj naj čutim napetost, kdaj žalost (ker v vsakem superherojskem filmu nujno umre vsaj ena bližnja oseba) in kdaj naj čutim vso gracioznost našega lika (ki je v bistvu zelo kul) in me skuša spodbuditi, da kupim figurico in ostale prodajne izdelke, ki bi pokazali, da sem ta temačni ter introvertirani Bruce Wayne dobesedno jaz.

Za film mi ne bi moglo biti manj mar in ta zapis je nastal zgolj zato, ker sem se k njemu predhodno zavezal. Upam, da mi bodo bralci odpustili, da sem tako opljuval film, ki preprosto ni zame, in mi pustili, da do nadaljnjega živim mimo superherojev.


Lektorirala: Ivana Rosa