WolfWalkers

Neža
Dvorščak

Režija: Tomm Moore, Ross Stewart
Igralska zasedba: Honor Kneafsey, Eva Whittaker, Sean Bean, Simon McBurney
Datum izida: 30. oktober 2020 (Velika Britanija)
Ocena: 7/10

Začetek zgodbe nam zelo jasno in nazorno pokaže, da bomo priča risanemu filmu v dobesednem pomenu, saj s svojimi živimi barvami kot s čopičem, zariše čarobno lepo sliko irskega gozda, s katerim ustvari občutek magične idile. V gledalcu že na začetku vzbudi ljubezen do prelepe narave, hkrati pa se ne more izogniti občutku za skrb in ustvarjanju raznih slutenj o prihodnosti čudovite goščave.

Element predvidljivosti je vsekakor zelo prisoten element pri samem filmu, saj že kaj kmalu po uvodni špici čarovnijo, ki je bila izpostavljena na začetku, preseka sekira. Dobesedno. Sama zgodba se odvija v mestecu Kilkenny na Irskem. Mesto je narisano znotraj visokega kamnitega obzidja, središče njega pa je ogromna cerkev oz. graščina lorda protektorja (Simon McBurney). Ta je ljudstvu obljubil, da ga bo zaščitil pred njegovimi naravnimi sovražniki – volkovi. Ti živijo zunaj obzidja, zatorej je bilo gozdarjem ukazano, naj posekajo čim več dreves, saj bi s tem prežečim plenilcem skrčili življenjski prostor. Podlaga risanke naj bi se skrivala (tudi) v zgodovini same države. V 17. stoletju je Irsko namreč osvajal Oliver Cromwell in le-ta naj bi tudi prispeval k izumrtju volkov v državi. Zatorej sta sekanje in oženje bivanjskega prostora lepa, skoraj dobesedna prispodoba za to, kako je bilo v tistem času mnogo ljudi in živali potisnjenih čez rob prepada.

Česar pa se v tem mestecu ljudje ne zavedajo, je to, da je starodavna legenda o ljudeh, ki naj bi živeli v sožitju z volkovi oz. bili celo eni izmed njih, še kako resnična. Mit dokaže svojo legitimnost enemu od gozdarjev, ko mu skrivnostna podoba ženske z otrokom s čarovnijo pozdravi rano, ki mu jo je med volčjim napadom povzročil eden izmed mrhovinarjev. Seveda ni presenečenje, da gozdarju nihče ne verjame. Njegovi besedi prisluhne šele punčka Robin (Honor Kneafsey), katere ime ni naključno. Pogumna hči grajskega lovca na volkove Billa (Sean Bean) je zaprisežena, da bo s svojim samostrelom ulovila in pokončala to divjo zver. Odnos, ki ga vzpostavita samohranilski oče in hči, je sprva vsekakor lahko razumljen kot ljubeč, skrben in zaščitniški, vendar postane že na polovici zgodbe precej moteč, saj predolgo vztraja pri enaki intenziteti, in to brez osebnostnega razvoja. Šele proti koncu filma se pri očetu odpre nov spekter čustev in v odnosu naredi korak naprej.

Kljub prepovedi se Robin uspe izmuzniti skozi velike rešetke mestnih vrat v žalostno pokrajino posekanega drevja, dokler ne prestopi praga gozda, kjer pa se ne znajde najbolje. Po spletu okoliščin ravno njo doleti doživetje, na katero ni pripravljena, in po koncu tega dne rezultate dogodivščine tudi prinese s seboj domov, čemur pa sledi kosmat zaplet.

Ne preseneti nas, ko lord protektor naznani, da bo zaradi nesposobnosti svojih podložnikov lastnoročno šel pobit volkove. Goreča bitka gledalca vsekakor praska v očeh, saj je odnos do narave predstavljen na precej neusmiljen način. Med gorečim drevjem in človeško-živalskim renčanjem se odvija bitka za obstoj vrste.

Spletanje prijateljstva med Robin in Mebh (Eva Whittaker) spremlja čudovit nabor glasbe, h kateri so prispevali kantavtorica Aurora, skladatelj Bruno Coulais ter glasbena skupina Kila, ki z nežnostjo svojih glasov resnično ustvarijo čarobno atmosfero gozdnega življenja ter v celoto povežejo navezanost dveh prijateljic, ki prihajata iz različnih krdel.

V celoti je risanka vsekakor zelo lepa in razgibana. Lahko bi si morda privoščila malo več osebnostnega razvoja karakterjev, saj se poslužuje kar zelo stereotipnih odnosov in s tem tudi pripomore k predvidljivi rdeči niti zgodbe ter predvidljivemu izidu. Vendar pa to vseeno ne odvrača od ogleda, saj lahko ravno to gledalcu prinese nek udoben način uživanja v lepoti ter predvidljivosti, kar ni nujno slaba stvar.