The Witch: A New-England Folktale
Ljudska pripovedka o čarovnicah Nove Anglije, kot se glasi podnaslov grozljivke The Witch, se odvija v 30. letih 17. stoletja. V času, ko so ljudje še verjeli v krute zgodbice o coprnicah, ki kradejo otroke, letijo s pomočjo ročnih čistilnih naprav in plešejo s hudičem. Zgodba je preprosta in sledi življenju angleške puritanske družine, ki je zaradi očetove pretirane verske gorečnosti primorana zaživeti izven varnega zavetja širše skupnosti. Izobčenje v tistem času seveda ni bila šala. In kot da pomanjkanje živeža ne bi bilo dovolj, se začno nad družino zgrinjati sence bližnjega gozda, v katerem prebiva stara čarovnica, ki ob prvi priložnosti izmakne najmlajšega sinčka.
Satanove neveste so pomemben del žanra grozljivk. Česa torej še nismo videli, pa nam lahko to ponudi mladi ameriški režiser Robert Eggers? Osnovni zaplet ni sila izviren, dogajanje je počasno; ni niti poskočnih in akustično primerno opremljenih kadrov, ki bi nas dvigovali s sedeža. Interpretacija namesto tega stavi na moreče vzdušje, stopnjevanje napetosti med člani družine, pristen vpogled v takratno preprosto življenje kolonialistov, njihove strahove, razlaganje sveta s pomočjo vere in zgodovinsko točnost, oprto na večletno raziskovanje.
Kostumografija in scenografija, ki ju imenitno ujame kamera Jarina Blaschkeja, je podrejena obeležjem tistega časa in znanju kustosev. Igralci za nameček govorijo v takratni angleščini, čarovnice pa svoje nočne sabate menda pospremijo v enohijanskem jeziku. Pa kaj nam je tega treba, boste rekli. Morda bi se lahko strinjal, a želja po avtentičnosti ne izpade zgolj kot kaprica režiserja, temveč orodje, s katerim gradi zadušljivo atmosfero.
Nič manj k temu ne pripomore plazeča se, oprezajoča zvočna kulisa kanadskega glasbenika Marka Korvena, ki zna ob pravih trenutkih kot z nožem zarezati v napetost in jo postreči na krožniku groze. Prav tako je izvrstna izbira manj znanih britanskih igralcev; predvsem navdušuje igra otrok, recimo starejše hčerke Thomasin (Anya Taylor-Joy) in sina Caleba (Harvey Scrimshaw). Njegovi zaigrani obsedenosti bi bil nemara stežka kos celo Izganjalec hudiča (1973). Nekoliko manj poslušen je bil med snemanjem le črni kozel Filip, zaradi česar niso bili posneti nekateri predvideni prizori.
The Witch je tako dober, da bi lahko Eggers brez večjih očitkov posnel nadaljevanje. To se ne nazadnje za vsak kolikor toliko dober horror tudi spodobi. Zgodba bi se odvila 60 let kasneje, denimo v ameriški zvezni državi Massachusetts, natančneje v mestecu Salem, v katerem je množična histerija privedla do zloglasnih čarovniških procesov. Če ne drugega vsaj zato, ker bi bilo zanimivo in hkrati poučno videti avtentičen kres hudičevk. Mogoče bi bila lahko celota dodatno začinjena z motivi verovanja in telesnih hotenj, ki so tokrat samo sramežljivo nakazani. Bolj ambiciozen režiserjev komentar bi bil namreč pika na i.
Sicer tega slastnega sequela, ki ga najverjetneje ne bo, v slovenskih kinematografih (kot prvenca) tako ali tako ne bi videli. In če se že zatekamo k internetnemu zlodeju in če ga že zares zanima, česa si želimo, ga brez zadržkov pobarajmo – »What canst thou give?« Očitno najmanj odlično grozljivko, ki je naježila tudi kultnega pisca horrorja Stephena Kinga in bila posneta v vsega 25 dneh. Bodo čarovnice kmalu znova v modi?
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=iQXmlf3Sefg[/embedyt]
Besedilo je bilo v rahlo drugačni obliki objavljeno že na strani desetaumetnost.com.
