Večer magistrskih filmov AGRFT v Slovenski kinoteki

V sredo, 12. junija, so se v Kinoteki premierno predvajali magistrski kratki filmi (med njimi je bil sicer en vsiljivec, a o tem malo več kasneje) štirih študentk režije na AGRFT: Ester Ivakič (Assunta), Gaje Möderndorfer (Nežka), Tine Novak (Risk) in Hanne Szentpeteri (Iva, 24). Vsakemu je sledila še kratka serija vprašanj občinstva in predstavitev ekipe.

Slovenski film je v krogih laičnih, črno-beli enostavnosti naklonjenih plebejcev načeloma znan kot bodisi depresiven, morbiden, bizaren ali v najboljšem primeru nekonvencionalen. Ali gre tu za dejanski kulturni fenomen, rezultat rigidnega akademsko-pedagoškega pristopa ali zgolj stereotip z nekaj zrni resnice, nam neposvečenim ni docela jasno – vsekakor pa je format kratkega filma ustreznejši in prizanesljivejši do nadobudnega eksperimentiranja. Tudi nova generacija slovenskih filmskih ustvarjalcev (oziroma ustvarjalk) se očitno ne boji težkih ali tabuiranih tem na eni in neklasičnega režijskega izražanja na drugi strani. Pa če gremo kar po abecedi …

V Assunti sledimo trem zmrzujočim dekletom sredi nečesa, podobnega večni zimi, v nekem času in na nekem kraju – ne vemo, ali se zgodba odvija v težaški, poganski preteklosti ali temačni, ezoterični prihodnosti: to niti ni pomembno. Ena od prijateljic, Kirny, je na smrt bolna, medtem ko ji ostali dve poskušata lajšati mrzlične muke s spomini na pokojnega psička Rexija. Belo prostranstvo snega, ki z vseh strani pritiska na njihov šotor, poskuša iz trojice izžeti tudi toplino odnosov, na koncu pa se prelevi v mehko, smrtonosno odejo, v sovražnika z nežnim dotikom. Najbolj fascinantno razkritje je bilo dejstvo, da sneg, ki je tako vseprisoten in na videz nepogrešljiv del tega filma, prvotno sploh ni bil načrtovan: med snemanjem na Veliki planini je slučajno zapadel in atmosfero, ki bi bila sicer morda le turobna, povzdignil v obupano in brezizhodno.

Nežka je protagonistka otroških let v istoimenskem filmu Gaje Möderndorfer. Je hčerka para višjega srednjega sloja, ki mu je nekako uspelo prepričati vlado in širni svet, da sta sposobna starša – kar je glede na že skoraj pretiran nivo zanemarjanja in vzgojnih kiksov moral biti kar neverjeten podvig. Medtem ko se Nežkina mama in oče ukvarjata sama s seboj in propadajočim zakonom, v prostem času pa se tu in tam pretvarjata, da imata še starševske obveznosti, se Nežka začne izgubljati v čarobnem, prijaznem svetu svoje domišljije. Ta začne skupaj z naravo, ki obdaja njihovo posest, počasi pronicati v resnično življenje, a veliko bolj lahkotno kot pri recimo Favnovem labirintu (Pan’s Labyrinth, 2006). Film gre najbrž s svojim portretiranjem malomarnosti pri starših v nekoliko preveč karikirane skrajnosti – včasih že težko verjamemo, da gre za dva različna svetova, namreč resničnega in namišljenega. Tudi če je bil to namen (in glede na zabavni, čeprav malce predvidljivi končni preobrat se dozdeva, da je bil), bi mu najbrž koristilo malo več pretanjenosti. Vsekakor pa je treba pohvaliti igralsko zasedbo, zlasti suvereno igro mlade Lare Volavšek, ki je naselila vlogo Nežke (Maše Derganc in Uroša Fürsta seveda ni treba dodatno izpostavljati).

Film Risk Tine Novak je tisti omenjeni vsiljivec: pridružil se je trem magistrskim filmom, čeprav sam to ni, vendar bi to brez režiserkinega priznanja na koncu sami težko ugotovili. Nastal je pravzaprav kot podaljšek oziroma konkretizacija vaj z igralci, kar je po tej informaciji resda bolj očitno, a hkrati tudi vpeto v narativno strukturo, ki isti dogodek prikaže z ženskega in moškega vidika. Težava je, da ni ravno jasno, da gre zares za isto časovno obdobje; način spominjanja enega od njiju nasproti drugemu je namreč skoraj radikalno drugačen (kar režiserka pokaže tudi s poudarjenimi, različno obarvanimi rezi) in z izjemo nekaterih bežnih iztočnic ju ne povezuje prav dosti. Na vprašanje, zakaj v to kratko rašomonsko pripoved ni vključila še tretje osebe (prijateljice para, čigar zgodbo spremljamo), je režiserka odgovorila, da bi to podalo definitivno resnico, česar pa ni želela. Dalo bi se debatirati, ali je ta racionalizacija upravičena, bolj izgleda kot zamujena priložnost; zdaj namreč film morda nehote izpade tudi kot bitka med spoloma namesto zgolj boj dveh (ali treh) individuumov, interpretativnih sil v zvezi.

Je en prijatelj dovolj, da reši svet? Tvoj svet? Iva, 24 je nastal po kratki zgodbi režiserkine prijateljice Alje Debeljak (kratka zahvala tistemu enemu človeku v občinstvu, ki bere odjavne špice). Govori o Ivi, klinično depresivni mladi študentki, ki je vse bolj razcepljena med dokončanjem univerzitetnih obveznosti in neperspektivno prihodnostjo, obenem pa se uči plavati v razburkanem morju samostojnega življenja. Podobne nastavke ima tudi nedavni celovečerec Urše Menart, Ne bom več luzerka (2018); očitno bo to v prihodnosti (žal?) še bogata žila za filmsko ustvarjanje. Vendar pa Hanna Szentpeteri noče zapasti v običajne začarane kroge morbidnosti in brezupa (ki bi bili v tako kratkem formatu najbrž domala negledljivi), temveč gre raje naproti nekoliko naivni razrešitvi v obliki Ivine najboljše prijateljice kot vsiljive, a nujne opore. Vseeno je ta naivnost v bistvu – glede na prejšnjo omembo stigmatizacije slovenskega filma kot neveselega – celo osvežilna. Szentpeteri se sicer rada poslužuje dolgih kadrov s centralizacijo, kar s pridom uporablja tudi v Ivi, 24, kamera pa se večinoma ne zadržuje preko mere normalnega tempa in ne prestopa v razvlečenost ali nelagodno inercijo, ki jo skuša pravzaprav prikazati.

Nazadnje velja pohvaliti še število ženskih vlog, ki smo jim bili priča med večerom: od približno dvanajstih, ki so bile kaj več kot le kulise, sta bili zgolj dve rezervirani za moške. Pa ni zaradi tega nihče trpel, še najmanj filmi.