V pričakovanju 31. LIFFa
Letošnji Liffe se, tako kot večina letošnjih festivalov, prilagaja ponovnemu izbruhu koronavirusa. Iz prvotnega programa, ki je obsegal 56 celovečercev in tri sklope kratkih filmov, je na spletni platformi od jutri naprej na voljo 22 celovečercev in trije sklopi kratkih filmov. Kljub selitvi na platformo VOD (video na zahtevo) število kart ostaja omejeno, s čimer poskušajo preprečiti prenasičenost gledanja filmov na spletu – še vedno namreč ostaja upanje, da se bo druga polovica festivala odvila decembra. Simon Popek, programski direktor festivala, v intervjuju odločitev pojasnjuje takole: »Če bi si na Liffu določen film ogledalo pet tisoč ljudi, bi izčrpali vso njegovo potencialno publiko v art kinematografih. Pet tisoč gledalcev zanje pomeni že ogromen ogled. Na Liffu poskušamo ravnati dolgoročno: prihodnost še vedno vidimo v kinodvoranah.«
Kljub težavnim okoliščinam je letošnjemu programu uspelo pridobiti pravice za predvajanje tako rekoč najboljšega iz prejšnjega in trenutnega leta. Urnika predstav ni, kajti filme si lahko po nakupu ogledate kadar koli med 11. in 22. novembrom, festival pa bi v primeru srečanja v živo otvoril Gagarin, režijski prvenec tandema Fanny Liatard–Jérémy Trouilh, ki govori o rušenju stanovanjskega kompleksa skozi oči mladega fanta z bujno domišljijo in nebrzdanimi sanjami. V isti sekciji (Perspektive) se bodo za vodomca potegovali še filmi Asistentka, s katero Kitty Green načenja perečo temo spolnega nasilja in seksizma (pomenljivo je tudi ena izmed redkih predstavnic režiserk na festivalu), zmagovalni film letošnjega Sarajevskega filmskega festivala Izgnanstvo (rež. Visar Morina), Moj jutranji smeh (rež. Marko Đorđević) in Sadeži pozabe (rež. Christos Nikou).
Največ filmov bo letos iz sekcije Predpremier, iz katere se vsekakor spodobi izpostaviti dokumentarec Greta (rež. Nathan Grossman) o vsem poznani švedski protestnici, ki se bori za manj onesnaženo prihodnost. Trenutno najbolj prodajan je film Nažgani – režiser Thomas Vinterberg se je tokrat odločil za nekoliko lahkotnejšo komedijo s težko temo alkoholizma. Guillaume Nicloux bo s pomočjo Gérarda Depardieuja poskrbel za sproščeno srečanje v toplicah s Terapijo, s svetlo in temno stranjo sveta influenserjev se ukvarja Švic režiserja Magnusa Von Horna, sledijo še Dragi Tovariši! (rež. Andrej Končalovski), Izbrisati zgodovino (rež. Benoit Delepine in Gustave Kervern), Martin Eden (rež. Pietro Marcello), Oče (v slovenski koprodukciji ga je režiral Srdan Golubović, ujeli smo ga lahko tudi na FSF-ju), Poletje 85 (rež. François Ozon) in Undine (rež. Christian Petzold).
Dokumentarec, ki ga zaradi političnega pritiska domnevno niso želeli predvajati ne v Cannesu in ne Torontu, je kontroverzna Koronacija – svetovno priznani režiser Aj Vejvej s pomočjo na skrivaj pridobljenih posnetkov predstavi dogajanje v Wuhanu ob izbruhu pandemije. V sekciji Kralji in kraljice sta mu ob bok postavljena samo še Sol solza (rež. Philippe Garrel) in Zberi se, babica (rež. Pjer Žalica). Okleščeni sta tudi sekciji Panorama in Ekstravaganca – iz prve si bo mogoče ogledati Zlo ne obstaja, iranski film režiserja Mohammada Rasoulofa, na absurdnejši strani pa so Mandibule liffovskega starega mačka Quentina Dupieuxa.
Za mlajše občinstvo sekcija Kinobalon ponuja humoren film na temo prijateljstva Moj brat lovi dinozavre (rež. Stefano Cipani) in mehiške Volkove (rež. Samuel Kishi). Neokrnjeni ostajajo samo kratki filmi – Evropa na kratko še zmeraj ponuja tri svežnje kratkometražcev najboljših evropskih kratkih filmov, ki sta jih izbrala Matevž Jerman in Peter Cerovšek iz društva Kraken.
Bera torej vsekakor ni slaba, festivalu pa želimo čim večji odziv publike. In držimo pesti, da se čim prej srečamo v živo.
(Prilagamo povezavo do spletne strani, programa, spremljevalnega programa in intervjuja s Simonom Popkom.)
