Tovor (Teret)
Režija: Ognjen Glavonić
Igralska zasedba: Leon Lučev, Pavle Čemerikić, Tamara Krcunović, Ivan Lučev, Igor Benčina
Datum izida: 12. maj 2018 (Francija, Filmski festival v Cannesu), 8. november 2018 (Slovenija, LIFFe)
Ocena: 8
»Če želiš govoriti o zlu, moraš najprej spregovoriti o zlu s svojih ulic.« S temi besedami je srbski režiser Ognjen Glavonić takrat še na LIFFu v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma pospremil projekcijo svojega filma Tovor (Teret), sicer avtorjevega igranega prvenca. Glavonić je na področju nekdanje Jugoslavije, pa tudi širše, namreč bolj znan kot dokumentarist. Njegov dokumentarni film Globina dve (Dubina dva, 2016) obravnava zločine nad kosovskimi Albanci v devetdesetih letih, ko so srbske enote – tako policijske kot vojaške – pobile več sto civilistov. Njihova trupla so nato prepeljali in zakopali širom Srbije. Leta 1999, v času Natovega bombardiranja Srbije, je vojaški poligon v kraju Batajnica služil kot ena takšnih prikritih grobnic. Po spominih enega izmed voznikov, ki so v tovornjakih tja prevažali tovor, je Glavonić posnel celovečerni film, ki deluje kot svojevrstna fikcijska sopostavitev Globini dve. Če slednji z zvočnimi posnetki pričevanj – ti so nastali v okviru obravnav na sojenju proti Miloševiću v Haagu – detajlno opiše takratno dogajanje, je Tovor skoraj povsem okleščen družbeno-zgodovinskega konteksta.
V središču zgodbe je Vlada, ki za boren zaslužek, s katerim preživlja svojo družino, vozi kamion na relaciji med Kosovom in Beogradom. O zapečatenem tovoru ne postavlja vprašanj in se o njem tudi sam ne sprašuje. Gre za film ceste, ki se otepa spektakla in se asketsko osredotoči na doživljanje glavnega lika. To je večinoma prikazano z dolgimi kadri iz voznikove kabine, tudi ko jo protagonist zapusti. Med njeno notranjostjo in zunanjim svetom se vzpostavi nekakšna pregrada, ki pa le deloma zaduši okoliško vojno vihro. V daljavi je še vedno slišati obstreljevanje, vsake toliko ga prekine le zamolkel zvok iz zadnjega dela tovornika. Prizori, ko je v kadru tudi stransko ogledalo vozila, ustvarjajo suspenz, ki pa ga nič ne »preseka« oziroma se v skladu z režiserjevo intenco po izogibanju dramatičnosti izteče v prazno. Praznost postane rutinska, nekaj, za kar se zdi, da poteka preveč nemoteno in neopazno – kot transport skrivnostnega tovora.
Največ o značaju Vlada povedo prizori, ko se slednji poda izven kabine. Zanj je vožnja pravzaprav potovanje po spektru lastnih občutij. Izstopa predvsem negotovost, in čeprav se jo trudi prisilno preobračati v ravnodušje, njegovo ravnanje vodi v prevpraševanje lastne identitete. Premislek sprožijo predmeti, ki spomnijo na Jugoslavijo, kot je očetova partizanska ročna ura ali pa spomenik v vasi Popina, zgrajen v spomin padlim v prvi bitki med nacisti in pripadniki partizanskih odredov. Filmu bi bilo zaradi tovrstnih podob moč očitati jugonostalgičnost, a se te premišljeno pojavljajo kot opozicija dejanjem novo vzpostavljajočega se režima, ki je v imenu pehanja za oblast odvrgel tudi vrednote narodnoosvobodilnega boja (proti fašizmu). Ko Vlada ugotovi, da pravzaprav prevaža trupla nedolžnih ljudi, obenem spozna, da je tudi sam košček v mozaiku, ki deluje po istem principu kot sistem, proti kateremu se je boril njegov oče.
Prav prek odnosa oče – sin Vlada pride do bridkega spoznanja. Znašel se je na prelomu med dvema generacijama, v precepu med tem, kar je podedoval in tistim, kar bo sam zapustil. Izrazite sivine pri fotografiji Tatjane Krstevski lahko vzporejamo s sivim območjem, »koordinate« katerega se v procesu relativizacije in razkroja družbenih konvencij naenkrat nesluteno razširijo. Vlada kljub temu sprejme dejstvo: na (vsako) novo vožnjo se odpravi z zavedanjem, kaj počne, s tem pa prevzame odgovornost za svoja dejanja in, posredno, kot brezimen člen v verigi, za dejanja svoje generacije. Pogled vstran ob vednosti o zločinih je njegov teret – besedo namreč lahko prevajamo na dva načina: kot tovor ali kot breme.
Breme tovora na svojih plečih nosi hrvaški igralec Leon Lučev, ki se je nedavno pojavil v dveh filmih o vojni in (povojnih) pobojih; v Rudarju (2017) Hanne Slak in filmu Moški ne jočejo (2018) Alena Drljevića. V vlogi Vlada mu uspe izvrstno združiti razpetost med idealom in realnostjo ter vmesno resigniranostjo.
Film, ki so ga mnogi Srbi še pred premiero v domačih kinematografih označili za protisrbskega, spregovori o odgovornosti, političnih manipulacijah in navsezadnje molku. Embargo nad določenim delom polpretekle zgodovine pomeni kolektivno potlačitev preteklosti in njen institucionalen izbris. Kot poudarja Glavonić, želi presekati dominantni diskurz, saj je danes vse več tistih, ki živijo v laži. Življenje v laži pa vodi v banalizacijo le-tega.
Napovednik:
