LIFFe: Toni Erdmann
Oče, Winfried Conradi (ali Toni Erdmann, kakor je ime njegovemu alter egu), se zave hčerine čustvene odsotnosti in se ji zaradi tega želi približati, hči Ines pa zaradi službe za tovrsten odnos preprosto nima časa. Premisa filma je zastavljena klasično in prav zato se zazdi, da je to samo še ena izmed tistih depresivnih in bolečih evropskih dram o družinski problematiki, ki prejemajo zlate palme v Cannesu. Da temu ni tako, se izkaže že v uvodni sekvenci filma, ko poštar Winfriedu prinese pismo, ta pa mu pove, da je bil njegov brat zaprt in to zaradi pisemske bombe. Tu pride prvič na plano humor filma, ki ne služi samo kot popestrilo ali podkupnina gledalcu, ampak z njim režiserka gradi film, ga obogati in mu doda novo dimenzijo, v katero vstopata protagonista, s tem pa se samo še poglabljata ter se tudi sama izogneta lastni dvodimenzionalnosti.
Naslovni lik, Toni Erdmann, se rodi zaradi Winfriedove nezmožnosti direktnega izražanja želje po obnovitvi odnosa s hčerko. Gre za opravo dolgolasega moškega, s prevelikimi zobmi in strgalnikom za sir v žepu. Kakor namiguje že njegov videz, gre za možakarja, ki rad zbija šale. Te so za moškega, ki se nahaja pod to masko, edini način, da se približa hčeri. S takšnim pristopom sprva ne doseže ničesar, kasneje pa se njun odnos postopoma le začne razvijati, četudi najprej v smeri še večje oddaljitve in hčerine čustvene in osebnostne stiske. Ta se stopnjuje do ganljivega prizora v nočnem klubu, kjer se hči zlomi in ji po licih začnejo drseti solze, ko se z očetom v kostumu dolgolasega šaljivca ujameta s pogledi.
Zaradi pogostosti uporabe humorja se poraja vprašanje, ali tudi sam film želi kaj prikriti – svoje pomanjkljivosti? Če iz pripovedi izluščimo ves humor, ostane namreč nič kaj komična zgodba o očetu, ki se na stara leta začne zavedati pomembnosti dobrega odnosa z družinskimi člani (povod za to je prav tako tragičen – umre mu namreč pes), in hčeri, ki se utaplja v delu in hiti iz ene v drugo državo, zaradi česar je postala povsem hladna, razčlovečena. Režiserka spretno, s pomočjo izjemno prepričljivih Petra Simonischeka (Winfried Conradi/Toni Erdmann) in Sandre Hüller (Ines Conradi), prikaže razvit in pristen odnos, ki poganja film, četudi se nekajkrat zazdi, da se njegova kolesa vrtijo v prazno in se, vsaj navidez, njun odnos nikamor ne premakne. Premiki se dogajajo, a na mikro ravni, nakazujejo pa mnogo večje, korenite spremembe, ki se zgodijo v vsakem izmed obeh protagonistov. In tovrsten nevehementen in nepretenciozen pristop filmu pritiče, saj tudi njun odnos izhaja iz nerodnosti in neuspeha pri jasnem izražanju čustev drug do drugega. A film brez humorja ne bi deloval, saj ta tej težavni in duhomorni tematiki ponuja diametralno nasprotno utež. Zaradi tega kontrasta tako komika kot tragika filma še bolj zasijeta.
S formalnega vidika je posebnost filma v načinu snemanja. Večinoma je namreč posnet s steadycamom, ki se s svojim rahlim potresavanjem izogne strogi statičnosti in vzbuja občutek avtentičnosti. Slednja je za film ključnega pomena, saj se ta poigrava z več absurdnimi elementi in situacijami, ki bi lahko z drugačnim režiserskim pristopom izpadle preveč absurdne in s tem manj verjetne.
Gre za ambiciozen film – uspešno speljati mešanico globljega raziskovanja, seciranja človeških odnosov, osebnosti ter elementov čiste situacijske in karakterne komike, ne da bi ti padli na neplodna tla ali da bi celotno situacijo sprevrgli v absurden, plosk in popolnoma zbanaliziran prikaz odnosa oče-hči. Toni Erdmannu ta zahteven manever uspe opraviti z odliko.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=j0uwi5EPnpA[/embedyt]
