Tina

Režija: Daniel Lindsay, T. J. Martin
Sodelujoči: Tina Turner, Angela Bassett, Oprah Winfrey, Kurt Loder
Datum izida: 27. marec 2021 (HBO)
Ocena: 9

Dokumentarni film Tina pripoveduje zgodbo o tem, kako je Anna Mae Bullock postala Tina Turner, in o tem, kako je Tina Turner postala kraljica rock’n’rolla. Pri razčlenjevanju te zgodbe se Tini pridružijo njene bivše podporne pevke (pomenljivo poimenovane »The Ikettes«), njeni sinovi, menedžer, novinarji, pisci besedil in tudi nekateri slavni obrazi, kot sta Angela Bassett, ki jo je upodobila v biografskem filmu Kaj ima ljubezen s tem? (What’s Love Got to Do with it, 1993), ter osebna prijateljica Oprah Winfrey.

Film nas popelje skozi vsa poglavja Tininega življenja, od revnega otroštva in nestabilnih družinskih razmer do nastopov z Ikovo skupino Kings of Rythm ob vikendih v srednji šoli, njune poroke ter glasbenega dueta Ike & Tina Turner, pa do let moževe zlorabe, napetega pobega in ločitve ter končnega zmagoslavja, ko ji je uspelo doseči tudi svoje najbolj ambiciozne sanje. Ampak kljub vsemu temu je vpogled omejen. Odnos s starši, ki so jo v otroštvu zapustili in potisnili v prerano samostojnost, je na začetku povzet v nekaj povedih, naslednjič pa o njeni mami slišimo šele proti koncu. Tudi o njej sami kot mami izvemo bore malo. Pravzaprav lahko še na Wikipediji najdemo več podrobnosti o njenem družinskem življenju, kot jih ponudi film.

Mogoče pa je tako tudi prav. Dokumentarci, ki prikazujejo detajle življenja zvezdnic, njihovo zasebnost nekako spremenijo v javno lastnino, skupnostni potrošni material. Vse je dovoljeno, če nam le da boljši vpogled, večjo intimnost, bolj tridimenzionalno podobo ljudi, ki jih nikoli ne bomo srečali. Ti ljudje postanejo ikone, njihova življenja pa mitologija. V kolikšni meri pa je takšno neodobreno razgaljanje zasebnosti zvezdnikov na velikem platnu sploh upravičeno? Bi Whitney Houston in Amy Winehouse odobrili posmrtne biografske filme, ki so skušali do potankosti secirati njune odnose, negotovosti in odvisnosti? Nenazadnje je le nekaj tednov pred Tino premiero dočakal tudi dokumentarec o Britney Spears, Framing Britney Spears (2021), ki naj bi pevko podprl v njenem boju za samostojnost in osvoboditev izpod skrbništva njenega očeta. In njena reakcija? Na Instagramu je zapisala, da se je po ogledu nekaj odsekov filma počutila tako izpostavljeno in osramočeno, da je cela dva tedna preživela v solzah.

Filmi, ki naj bi bili zavezniki teh tako ali drugače zlorabljenih javnih figur, jih do neke mere torej zlorabljajo tudi sami. Ko jim navidezno dajo glas, jim ga v resnici odvzamejo, saj njihovo zgodbo povejo namesto njih – obravnavane ikone so mnogokrat že pokojne ali pa preprosto niso bile vpletene v izdelavo filma. S tem jim zopet odvzamejo nadzor nad lastno zgodbo, prav tako kot so to prej počeli prav tisti tabloidi, ki jih taki filmi moralistično kritizirajo. Zato se zdi, da je Tina del novega vala dokumentarcev, ki z bolj etično potezo vključevanja svojega subjekta v proces izdelave (Gaga: Five Foot Two (2017), Miss Americana (2020), This is Paris (2020), Billie Eilish: The World’s a Little Blurry (2021)) nekako odstopajo od žanra biografskih zvezdniških dokumentarnih filmov.

A po drugi strani Tina Turner pri 81 letih, po izjemni karieri in dolgoletni srečni zvezi z drugim moškim, še vedno govori o Iku. Ko je leta 1981 prvič razodela grozljivo resničnost njunega skupnega življenja, je to storila zato, da bi se osvobodila njegove sence in zakorakala v svojo solo kariero. Ko je izdala svojo avtobiografijo, je to storila zato, da bi vanjo zapisala vse, kar je ljudi zanimalo, in bi jo novinarji končno nehali spraševati o njenem bivšem možu. In kje smo zdaj? Tina je po petdesetih letih še vedno primorana razglabljati o isti zgodbi, čeprav vseskozi poudarja, da o tem delu svojega življenja res noče več govoriti. Vseeno pa se zdi, da jo pripoveduje z na novo pridobljeno močjo in nadzorom. Tina je zadnji poklon ženske, ki si je s krvjo, solzami in potom izborila svojo svobodo – in to dobesedno.

Film gledalcem ponudi iskren prikaz nasilja v družini in ranljivost žrtve, ki se počuti popolnoma ujeto v svojo situacijo. Ko se Tina skozi leta počasi dokoplje do samozavesti, ki ji da moč, da se svojemu nasilnemu možu upre in mu končno pobegne, to ni prikazano skozi neko zloščeno prizmo opolnomočenja. Tina Turner je bila v svojem zakonu šestnajst let žrtev fizične in čustvene zlorabe. Glede na njene obtožbe zoper Ika je povsem možno, da teh šestnajst let ne bi preživela, pa bodisi zaradi fizičnih poškodb bodisi zaradi čustvenih ran, ki so jo pripeljale do samomorilnosti. V luči gibanja Me Too in porasta nasilja v družini se zdi ta zgodba vsaj tako pomembna kot v preteklosti, ne glede na to, kolikokrat je bila ponovljena.

Čeprav si po ogledu vsekakor želimo zavrteti kakšen komad Tine Turner, nam film ob zaključni špici ne pusti tistega vznesenega občutka navdiha, neustrašnosti in neomejenih možnosti, ki smo ga vajeni pri glasbenih biografijah. Nam morda vzbudi tisti nekoliko stiskajoči občutek v grlu, ki spremlja drobno, a nemudoma zatrto prepričanje, da bi bili v njenem položaju tudi sami zmožni pobegniti svojemu krutemu možu in pri petdesetih postati rock ikona? Ne, niti ne. Malo bolj iskren je od tega, malo bolj prizemljen. Dokumentarec ne romantizira njenih muk in se ne pretvarja, da lahko kasnejši uspeh in sreča izbrišeta pretekle travme. Pokaže pa nam, da je te travme ljub vsemu mogoče prebroditi in se iz njih izvleči. Ne sicer brez posledic, a vseeno pokončno stoječ na stabilnih tleh. Če za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, Tina demonstrira, kako uspešna lahko ta ženska postane, če si drzne stopiti izza moškega, ki jo zakriva. Še posebej, če je ta ženska Tina Turner.

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič