Thor: Ljubezen in grom (Thor: Love and Thunder)
Režija: Taika Waititi Igralska zasedba: Chris Hemsworth, Natalie Portman, Tessa Thompson, Taika Waititi, Christian Bale Datum izida: 6. julij 2022 (Slovenija) Ocena: 7
Začnimo z najpomembnejšim. Najnovejša vrnitev v Marvelovo filmsko vesolje (MCU) je prvenstveno komedija, in to je – skoraj – revolucionarno. Režiser in scenarist Taika Waititi z Ljubeznijo in gromom skuša prelomiti s šablonskostjo stripovskih filmov tako, da vse sile usmeri v humor, s katerim se je dokazal že v Ragnaroku (2017), kjer je staremu, »dolgočasnemu« Thoru (Chris Hemsworth) postrigel lase, uničil kladivo in ga preobrazil v komično ikono. Toda kljub suverenosti njegovega pristopa tokrat več kot očitno tudi njemu svoje zasebne vizije ne uspe zadovoljivo združiti z neizbežnimi zahtevami studia. Njegov prelom zato ni popoln, kakor tudi končni rez filma še zdaleč ne, vseeno pa lahko najdemo užitek v njegovem ambicioznem, četudi obrzdanem, poletnem spektaklu.
Standardna MCU filmska formula večino svojega humorja črpa iz nastopaških likov in njihove besedne komike, pogosto v kontekstu sicer »resnega« dogajanja – in pogosto tudi v njegovo škodo, iz česar izvira dejstvo, da Marvelovi filmi nikoli povsem ne vedo, kdaj biti duhoviti in kdaj resni. Ljubezen in grom se tega problema reši s tem, da je že v osnovi (tj. v premisi, likih in dogajanju) začrtan kot komedija, kar je samo po sebi pomembna osvoboditev od ustaljene forme. Še več: Waititi svoj specifični, novozelandski humor potencira preko vseh pričakovanih okvirov ter ga (vsaj v prvi polovici filma) uspe zgostiti v opojno hiter tempo dogajanja, ob katerem hitro izgubimo občutek, da gledamo Marvelov film.
Pripoved Ljubezni in groma podobno kot v Ragnaroku odlikujejo minimalistično zarisani protagonisti, s katerimi se zaradi njihove preproste psihologije in gostobesednosti zlahka poistovetimo, naj so v resnici še tako absurdni ali šundovski. Med njimi ponovno izstopata Thorova pribočnika Valkira (Tessa Thompson) in Korg (glas Taike Waititija) ter seveda sam Thor, ki tokrat v iskanju smisla življenja spozna, da je tisto, kar išče, pravzaprav ljubezen. In nedolgo zatem jo tudi znova najde. V franšizo se namreč vrača tudi Jane Foster (Natalie Portman), Thorova »bivša« ljubezen, vihteč Thorovo »bivše« kladivo. Njena vrnitev v MCU (iz katerega je bila nekoč neslavnostno evakuirana s par odvečnimi vrsticami dialoga, češ da se med njima pač ni izšlo) predstavlja domišljen zaplet, ki uspešno zaigra na karto komičnega potenciala tisočletnega boga z ljubezenskimi težavami povprečnega, zmedenega milenijca. Še dodaten, tragično obarvan zaplet – Jane se skrivoma bori z rakom v četrtem stadiju, ki jo takoj, ko odloži magično kladivo, pusti na robu smrti – pa ljubezenski zgodbi doda tragikomičen pridih in pomembno čustveno težo.
Toda ključna pomanjkljivost, ki Ljubezni in gromu preprečuje, da bi resnično zaživel kot več kot 200-milijonski rom-com v fantazijsko-znanstvenofantastični preobleki (in torej kot nekaj edinstvenega), ni na strani protagonistov, temveč antagonista Gorra, »klavca bogov« (Christian Bale), ki v filmu deluje kot popoln tujek tako na motivno-tematski kot na tonalni ravni. Njegov pripovedni lok sestoji iz golega, nediskriminatornega pobijanja bogov, ki se jim maščuje, ker je eden od njih (nek naključni, s Thorom nepovezan bog) s svojo brezbrižnostjo povzročil smrt njegove hčerke. Gorr tako, podobno kot Hela (Cate Blanchett) v Ragnaroku, zaradi svoje enoplastne – hkrati pa tudi, no, rasistične (»vsi bogovi so isti«) – zasnove ne deluje kot polnokrven lik, temveč predvsem kot klišejska poosebitev maščevanja, tj. kot golo nasilje, s katerim se morajo protagonisti (nasilno) spopasti.
Poleg tega scenarij Gorra v popolnem neskladju s siceršnjo komiko obravnava skrajno resno – verjetno tudi zato, ker mu je umrla hčerka in Disney pri tovrstnih temah potegne črto. Gorr je torej onstran humorja, off-limits, in kot takšen nikakor ne deluje kot organska pripovedna prvina sicer suvereno spisanega scenarija, temveč prej kot studijska obveza. Razloge za njegov obstoj lahko sicer najdemo v nastavkih, ki jih njegov del pripovedi ustvari kot odskočne deske za naslednje filme. Ta zvezanost filmov v širšo vizijo producentov MCU je resda odločilna lastnost Marvelove komercialne uspešnosti, a se hkrati vse pogosteje – najbolj jasno v nedavnem Doktor Strange v multivesolju norosti (2022) – kaže kot breme za posamezne filme, katerih identitete se izgubljajo v sejanju drobcev za prihodnost. Odlično zastavljeni romantični premisi Ljubezni in groma tako nazadnje preprosto zmanjka časa, da bi uresničila svoj potencial in prišla do polnega izraza. Namesto tega dobimo vrhunec v obliki še enega Thorovega fizičnega obračuna z antagonistom, ki nas zaradi tematske disonance med njima pusti ravnodušne. Še zadnji ostanki komičnosti pa izzvenijo v »zgolj na papirju« čustvenih prizorih ter docela nezadovoljivem in arbitrarno spletenem zaključku.
Lektorirala: Saška Maček
