The Queen’s Gambit (Damin gambit), miniserija
Režija: Scott Frank Igralska zasedba: Anya Taylor-Joy, Bill Camp, Harry Melling, Thomas Brodie-Sangster Datum izida: 23. oktober 2020 (Netflix) Ocena: 10
Zgodba o šahu, ki je očarala svet in spodbudila množične nakupe šahovnic, se prične v sirotišnici. Devetletna Beth Harmon (Anya Taylor-Joy) je tiha hči pokojne profesorice matematike. Pri pouku zavidljivo hitro reši matematični problem, zato ji učiteljica naloži opravek v kleti, kjer zmoti partijo šaha gospoda Shaibla (Bill Camp). Z nemalo truda ga prepriča, da jo nauči igrati, in »svet na 64 kvadratih« jo obsede.
V Methuenovem domu, krščanski dekliški sirotišnici, otrokom dajejo »vitamine« – vse do leta 1958, ko v ZDA prepovejo predpisovanje pomirjeval otrokom; ravno dovolj, da majhne zelene kapsule Libriuma v Beth sprožijo odvisnost. Jolene (Moses Ingram), njena prva prijateljica v sirotišnici, ji po prvi dozi svetuje, naj jih ne pogoltne takoj, saj bolje učinkujejo ponoči. Pri Beth se izkaže, da je to res, in začne jih zlorabljati za izboljšanje prostorske predstave in vizualizacijo iger šaha, vse dokler ji zaradi predoziranja ne prepovejo igrati v celoti.
Pristni prikaz odraščanja z odvisnostjo in odkrivanje treznosti kot prednosti je ključno za doživljanje drugače izjemnega uma. Šah spoznavamo skozi Beth in prav njena krhkost je tista, ki nam to omogoča. Oholost in občasna krutost, ki smo ji priča, izzvenijo z odvisnostjo in tudi ego, ki spremlja izvrstno šahistko, ne presega tistega, ki ga zaznamo pri moških šahistih. Ganejo nas trenutki, ko Beth izkaže skrb, ki ji je prej ne bi pripisali. Tak je denimo pogovor z ‘očetom’, možem krušne matere Alme Wheatley (Marielle Heller) ali obisk sirotišnice, med katerim žaluje za gospodom Shaiblom.
Bethini odnosi so opazno kontrastni. Ljudje iz šahovskega sveta, ki so ji po eni strani bolj podobni in jo razumejo, so po drugi nedostopni in hladni; od s šahom obsedenega Bennyja (Thomas Brodie-Sangster), do skrivnostne Cleo (Millie Brady) in ošabnih sovjetskih tekmecev. Iz zasebnega življenja poleg Alme, g. Shabila in Jolene spoznamo še Harryja Beltika (Harry Melling), ki se šahu odpove – tudi oni jo vsak po svoje razumejo, v nasprotju s šahovsko druščino pa izražajo več topline.
Protagonistkino ljubezensko življenje se sklada z njenimi zapletenimi odnosi z moškimi. Očeta ni imela, kar se ne spremeni niti z njeno posvojitvijo. Harry, s katerim nekaj časa živi, je bolj prijatelj kot partner. Benny ji je preveč podoben, da bi se zveza izšla. Čustva, ki jih goji do nedostopnega Townesa (Jacob Fortune-Lloyd), pri katerem vse kaže, da je gej, pa z leti ne pojenjajo.
Vpeljevanje ameriške perspektive, kar se tiče odnosov s Sovjeti, je posrečeno predvsem zaradi Bethine izkušnje z njimi kot največjimi tekmeci. Vsekakor ji ti predstavljajo izziv in vzbujajo strahospoštovanje. Prisotni so celo namigi sabotaže – Cleo po porazni prvi tekmi z Borgovom (Marcin Dorociński) kar ponikne – in vohunjenja. Pa vendar se izkažejo za častne tekmece, Bethina izkušnja v Moskvi pa pusti pozitiven vtis. Škoda bi bilo, če bi ostali pri stereotipno robotskih ruskih antagonistih.
Vsesplošno pozitivni odzivi niso spregledali niti izvedbe in predstavitve same igre. Pri tej oceni ima seveda največjo težo beseda šahistov. Za pohvalami stojijo imena mojstrov, kot so Derakhshani, Houska, Howell in trenutni svetovni prvak Magnus Carlsen.
Anya Taylor-Joy in ostali člani zasedbe so kar se gledalca tiče nezamenljiva utelešenja likov – zgodba sicer sloni na istoimenskem romanu Walterja Tevisa iz leta 1983. Tudi sceno in kostumografijo bi težko bolj izpilili – pristnost je, če povzamemo, odlika Daminega gambita. Nikakor pa ni vse. Dotična zgodba je Bethina in prav ona nam razkrije posebnost logične igre v zaprtem svetu kvadratov, ki je v vsej svoji zahtevnosti lahko nepričakovano lepa. Morda še bolj, ko je na potezi dama.
