The Midnight Sky
Režija: George Clooney Igralska zasedba: George Clooney, Felicity Jones, David Oyelowo Datum izida: 23. december 2020 (Netflix) Ocena: 6/10
Celovečerec temelji na romanu Good Morning, Midnight (Lily Brooks-Dalton, 2016) in se giblje med veliko boljšima žanrskima izdelkoma Povratnik (The Revenant, rež. Alejandro G. Iñárritu, 2015) ter Gravitacija (Gravity, rež. Alfonso Cuarón, 2013). Piše se leto 2049. Življenja na Zemlji, kot ga poznamo, je konec. Tedne po katastrofalnem globalnem dogodku osamljeni znanstvenik Augustine Lofthouse (George Clooney) na Arktiki skuša pravočasno obvestiti Sully (Felicity Jones) in druge astronavte, naj se ne vrnejo nazaj na nekdaj modri planet, saj jih tam čakajo zgolj posledice misteriozne katastrofe.
V sedmem režiserskem poskusu je George Clooney ustvaril skromno meditacijo o življenju, vesolju in vsem, kar nas obdaja. Ampak krivda ne pade zgolj nanj, še največjo negativno kritiko si zasluži scenarij. Melanholična znanstvena fantastika glavni lik predstavi kot zadnjega človeka na svetu. Ko se na njegovi meteorološki postojanki pojavi tiha deklica Iris (Caoilinn Springall), je primoran vzpostaviti stik z nekom v orbiti. Kmalu vzpostavi stik z vesoljskim plovilom, ki se vrača domov z misije na planetu K-23, ampak signal je šibak, zato morata Augustine in Iris skozi radioaktivno ledeno nevihto, da bi prišla do vremenske postaje z boljšo povezavo.
Na trenutke ganljiva drama hitro razkrije vse svoje adute in poleg pokajočega ledu, ledenih temperatur, arktičnih lisic ter meteorskega dežja ne ponudi dovolj razburljivih prizorov, da bi prepričala, niti ne načne diskurza o obstoju človeka in njegovem potovanju vedno bolj daleč v vesolje, kot je to na primer zelo dobro uspelo filmu Ad astra: pot do zvezd (rež. James Gray, 2019). Slednji je vizualno osupljiv, medtem ko The Midnight Sky v tem vidiku izpade že skoraj preveč spoliran in plastičen. Tematsko prazen in brez navdiha.
Neenakomeren tempo filma, v katerem se le redko zgodi kaj konkretnega, je kriv, da gledalec nikoli ne dobi občutka nujnosti in nevarnosti. Ni pravega gonila, pač pa le prazen skelet, ki se zanaša na vizualno podobo in močno bradatega Clooneyja. Igralska zasedba je dobra in izkoristi tisto nekaj malega, kar jim ponudi šibak scenarij, a težko govorimo o globlji karakterizaciji, saj poleg glavnega lika ni veliko drugih, ki bi pritegnili pozornost.
Augustine je človek, ki na koncu svojih dni obžaluje, da nikoli ni bil tam za svojo hčerko. Šele na tej točki je pripravljen tvegati svoje življenje, da bi rešil življenje nekoga drugega. Karakterno potovanje sklene, ko mu astronavtka Sully zaupa, da je eden tistih, zaradi katerih je izbrala poklic v vesolju. Augustine pa ji odvrne, da se sam sebi ne zdi prav nič poseben, je samo nekdo, ki usmerja druge. V čustvenem prizoru je najbolj žalostno to, da Augustine vzpostavi povezavo s hčerko šele takrat, ko sta več milijonov kilometrov narazen.
Zgodbi manjka več presenetljivega, saj še tisto, kar se zgodi, izpade mlačno in ovenelo, brez efekta, brez namena in pomena. Ko nastopi kritična situacija, ki jo naznani glasen rdeč alarm, se Clooney kot vodja projekta zateče k najbolj generičnemu pripomočku za nadaljevanje zgodbe; vesoljsko plovilo je poškodovano in nekdo mora ven, da ga popravi. Pride do tragedije, kar bi bilo dejansko mogoče videti iz vesolja, tik preden se zgodi, pa astronavta na varnem v notranjosti plovila poslušata glasno glasbo, z nogami naslonjenimi na zgornji rob stola in z rokami brezskrbno za glavo. Tako pričakovano in po učbeniku, da ko gre film proti koncu in izvemo več o ozadju odnosov, preobrat v zgodbi ni prav nič več pretresljiv ali presenetljiv. A če novo spoznanje ni že dovolj jasno, ga film poudari še enkrat vizualno, in sicer na zelo ekspliciten način, s čimer potrdi, da svoje občinstvo podcenjuje, saj niti približno ne gre za tako kompleksen film, da bi potreboval dodatno razlago.
The Midnight Sky nikakor ni slab film, prej medel poskus postapokaliptične vesoljske drame, ki v grobem uči, da je čas, preživet z najbližjimi, dragocen in nenadomestljiv, a v dotičnem žanru obstaja že toliko boljših filmov, da Clooneyjev zbledi v ozadju. Kljub pomanjkljivostim filma je to zanj korak v pravo smer. Če se je v Suburbicon (2017) ukvarjal z rasizmom in v The Ides of March (2011) z ameriško politiko, je njegov najnovejši film pogled v prihodnost in odgovor na to, kako bi bilo videti, če bi v vojni med planetom in vesoljem zmagala človeška dobrota ter medsebojna ljubezen.
*Recenzija je objavljena tudi na portalu Deseta umetnost
