The Dig
Režija: Simon Stone
Igralska zasedba: Carey Mulligan, Ralph Fiennes, Lily James, Ken Stott
Datum izida: 29. januar 2021 (Netflix)
Ocena: 7
Netflixova nova zgodovinska drama z naslovom The Dig nam z grenko-sladko zgodbo glavnih likov ponuja vpogled v odkrivanje anglosaškega zaklada Sutton Hoo na predvečer druge svetovne vojne. Osnovana je na istoimenskem romanu Johna Prestona, ki je nastal po resničnih dogodkih. Kljub nepotrebnemu stranskemu romantičnemu dodatku je zgodba očarljiva, fotografija čudovita, igralci pa se v svojih vlogah odlično znajdejo.
Igralska zasedba je izvrstna, vloge so ji pisane na kožo, od vseh pa nas verjetno najbolj navduši Ralph Fiennes. Igra Basila Browna, arheologa samouka, skromnega človeka delavskega razreda, ki se poleg zemlje in njenih skrivnosti spozna tudi na astronomijo. Kljub temu, da je že pri dvanajstih zapustil šolo, je naštudiran bolj kot mnogi arheologi akademiki, ki si želijo prisvojiti zasluge za njegovo odkritje. Svoje vrednosti in znanja se pod krinko skromnosti zaveda tako profesionalno kot finančno. Fiennes je v vlogi odličen – kot je povedal v nedavnem intervjuju, so z ekipo veliko časa posvetili temu, da bi zadeli suffolški naglas, v vlogi pa je neizmerno užival, kar se na malih zaslonih tudi opazi. Monica Dolan v vlogi njegove žene May si prav tako zasluži vse pohvale, saj ji kljub kratki minutaži njene vloge uspe prikazati bistvene značilnosti njunega odnosa le z igro in brez nepotrebnih dolgih dialogov. Ken Stott kot arheolog akademik Charles Phillips svojo nalogo opravi odlično, saj iz svoje vloge in inštitucije, ki jo ta predstavlja, naredi ravno pravšnjo karikaturo, da se nam zdi smešen, obenem pa jasno vidimo, da je namen, zaradi katerega pride na najdišče, enostavno podel.
Edith Pretty (Carey Mulligan) je mlada vdova, ki gospoda Browna (Ralph Fiennes) najame, da bi izkopal gomile na njeni posesti.
Režija Simona Stona je hvalevredna, zasluge za čudovite posnetke angleške pokrajine pa grejo Miku Eleyju, ki mu uspe prikazati Suffolk v vsem njegovem čaru, od prostrane ravnine do širine neba. Scenarij Moire Buffini je po besedah Fiennesa »zgodba o sorodnih dušah, ki pa ni zasenčena z ljubeznijo ali romanco«. Dotični sorodni duši sta Basil Brown in Edith Pretty (Carey Mulligan, ki je v vlogi sijajna), mlada vdova, ki gospoda Browna najame, da bi izkopal gomile na njeni posesti. Sprva sta si tujca, predvsem zaradi razlike v družbenem statusu, vendar kmalu spoznata, da sta si mnogo bližje. Do arheologije čutita enako – oba sta jo vzljubila, še preden sta lahko v rokah držala lopatko. Med njima začne rasti nenavadno prijateljstvo, povezuje pa ju predvsem to, da oba verjameta, da nam preteklost lahko veliko pove.
Na drugi strani je v film vstavljena stranska zgodba o sveži ljubezni med Peggy Piggott (Lily James) in Roryjem Lomaxom (Johnny Flynn), s tem da je bila Peggy resnična zgodovinska oseba, znana arheologinja, Rory pa je fiktivni bratranec Edith Pretty, ki pomaga pri izkopavanju, medtem ko čaka na vpoklic v vojsko. Njuna zgodba je sicer prisrčna in bo nekaterim (mlajšim) generacijam gotovo všeč, kar pa je verjetno tudi glavni razlog, zakaj je vključena v film. H glavni zgodbi ničesar ne doprinese, kvečjemu od nje odvzame. Brez nje bi imel celovečerec morda možnost stopiti korak višje od Netflixovih običajnih mainstreamovskih filmov.
Njuna zgodba je sicer prisrčna in bo nekaterim (mlajšim) generacijam gotovo všeč, kar pa je verjetno tudi glavni razlog, zakaj je vključena v film.
Osrednje teme filma – smrtnost, človeška zapuščina po smrti, človekovo mesto v svetu – so sicer zagotovo ene težjih, s katerimi se človek v življenju ubada, vendar nam jih film uspe približati na ganljiv in pozitiven način, predvsem z odnosom med Edith in njenim sinom edincem, Robertom (Archie Barnes), ter z odnosom med Brownom in Robertom. Tekom izkopavanja postaja Brown za Roberta vse pomembnejši. Kot očetovska figura se mu pomaga soočiti z dejstvom, da materi ne more pri vsem pomagati, predvsem pa mu preko opazovanja zvezd in odkrivanja zakladov, zakopanih v zemlji, pokaže svet, v katerem preteklost ne bo nikoli izgubljena.
Simon Stone nam ponuja vizualno, tehnično in igralsko dovršen feel-good film, po katerem bomo verjetno malce otožni, vendar zagotovo polni optimizma. Zgodba (in z njo njen glavni junak Basil Brown) stoji z obema nogama trdno na zemlji, hkrati pa sega po zvezdah, kar ji (in mu) do neke mere tudi uspe.
