The Courier
Režija: Dominic Cooke Igralska zasedba: Benedict Cumberbatch, Merab Ninidze, Rachel Brosnahan, Jessie Buckley, Angus Wright Datum izida: 24. 1. 2021 (filmski festival Sundance), 19. 3. 2021 (ZDA) Ocena: 5/10
Film, ki temelji na resničnih dogodkih in osebah, nas postavi v čas najbolj vročične etape hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom, tik pred kubansko raketno krizo leta 1962, ko je Sovjetska zveza (SZ) na Kubi namestila jedrske konice, usmerjene naravnost proti sovražniku z ameriške celine, ki je ogrožal karibski otok. A zahvalo, da je bilo orožje razkrito, še preden so ga sploh dodobra namestili, ZDA v največji meri dolgujejo predvsem enemu človeku: sovjetskemu vojaškemu oficirju ter dvojnemu agentu Olegu Penkovskemu, ki je s pomočjo svojega britanskega »kurirja« Grevilla Wynna Zahodu razkril dragocene vojaške skrivnosti.
Zgodba sicer ne postreže s kakršnimkoli inovativnim prijemom pri izbiranju strani, saj smo – precej samoumevno – pač prisiljeni gledati film z gledišča kapitalističnega Zahoda. Prva stvar, ki jo uzremo na začetku celovečerca, je tako kip Lenina, pod katerim sovjetski voditelj Nikita Hruščov v svojem sicer precej karikiranem govoru divje žuga Ameriki z mogočnim jedrskim arzenalom (tudi v nekaj naslednjih scenah režiser Dominic Cooke zelo vestno poskrbi, da Leninovih upodobitev ne spregledamo, saj jih postavlja vsepovsod). Ognjevitemu govoru mora seveda zaploskati tudi oficir Penkovski, ki pa očitno s srcem ni ravno pri stvari, saj le malo zatem ameriški ambasadi naskrivaj preda sporočilo s pripisom: »Mislim, da prihaja jedrska vojna, in hočem jo preprečiti.«
Na tej točki si roke (kot venomer v hladni vojni) podata obveščevalni službi Britanskega imperija in ZDA, poosebitev obeh sil pa sta mlada ameriška agentka CIE Emily, alias Helen, in kakopak uglajeni britanski agent MI6, James. Da bi od Penkovskega dobila kar največ zaupnih informacij, morata tako med svoje vohune rekrutirati človeka, ki bi v Moskvi lahko vzpostavil neposreden kontakt s sovjetskim oficirjem. In kdo bi lahko to nalogo opravil bolje kot trgovec Greville Wynne, ki zaradi svojih poslov že tako pogosto potuje na Vzhod? Če nam je otvoritveni prizor poskušal naslikati podobo tiranije in militarizma, ki vlada režimu pod budnimi očmi Leninovih kipov, nam prvi prizor z Grevillom pričara sončno Anglijo, kjer uglajeni in vedri buržuji na podeželskem posestvu veselo igrajo golf, zraven pa kakopak še sklenejo kak posel. Ko britansko-ameriška agenta Grevillu predstavita vohunsko idejo, je ta seveda presenečen, navsezadnje je zgolj »trgovec« in ne nekakšen tajni agent, vendar ga James pomiri, da britanska krona naloge zagotovo ne bi dodeljevala »poslovnežu srednjih let, ki nekoliko preveč pije in ni ravno v top formi«, če bi ta bila kakorkoli nevarna. Postavlja se sicer vprašanje, ali igralcu Cumberbatchevega kova sploh uspe poustvariti tak lik, saj premore kar nekoliko preveč karizme in prezence za vlogo, ki zahteva morda ravno obratno. Greville tako pod krinko poslovnega posrednika v Moskvi naveže komercialne stike s sovjetskim uradom, ki mu načeluje ravno Penkovski. Poleg poslovnih in vohunskih vezi pa pričneta protagonista pozneje tkati tudi osebne, a brez tovrstne, morda nekoliko prisiljene poglobitve njunega odnosa film verjetno niti ne bi učinkoval.
Motivi za spreobrnitev Penkovskega nekoliko nihajo. Ta sicer trdi, da to počne le zato, da bi preprečil jedrsko vojno, ki naj bi jo po njegovih besedah želel sprožiti nevarni in impulzivni Hruščov. Tako oficir celo prosi, naj njegovih informacij ne uporabijo kot orožje proti njegovi domovini, temveč zgolj kot sredstvo za dosego miru. Vseeno je res težko verjeti, da bi visoki vojaški poveljnik tako naiven in nespameten da bi verjel v izpolnitev takšnih plemenitih prošenj. Zdi se, da konvertitski motivi zaplavajo v še večje plitvine, ko Penkovski s sovjetsko delegacijo obišče London. Ko Greville svojim obiskovalcem razkazuje čare »dekadentnega Zahoda«, si tako precej zlahka vtisnemo v spomin sceno, v kateri Penkovski v londonskem nočnem klubu zaneseno pleše tvist. Ta Grevillu pozneje tudi zaupa, da bi po prebegu v ZDA rad živel v Montani (menda na podlagi nekaj fotografij) in celo postal kavboj! Od nekoga, ki ni zgolj zrela odrasla oseba, ampak celo odlikovan veteran druge svetovne vojne, tako res ne bi pričakovali, da bosta k njegovi veleizdaji še dodatno pripomogla tvist in paša krav v zakotni Montani – a kaj je konec koncev bolj ameriškega kot ravno to?
Ker postane Greville zadolžen še za nadaljnja »poslovna« potovanja v Rusijo, se zanj prične poleg hladne odvijati še prava živčna vojna, ki sta jo prisiljena prenašati tudi njegova žena Sheila in 10-letni sin. Morda je ena redkih dobrih plati filma ravno to, da oba osrednja lika predstavi kot povsem običajna družinska človeka. Na akcijske scene s pregoni in pretepi v bondovskem slogu na srečo tu res ne morete računati. Čeprav je Grevillov odnos s Sheilo sprva potisnjen v drugi plan, pozneje izvemo, da ima ta zaradi moževih preteklih ljubezenskih afer dobre razloge, da postane zaradi njegovih »poslovnih« potovanj in čudnega obnašanja še posebej sumničava, a z družinsko dinamiko imamo vseeno opraviti ravno dovolj malo, da ta ne stopi preveč v ospredje dogajanja.
Ob koncu se nekoliko težko zadovoljimo s sporočilom, da je početje Penkovskega kakorkoli prispevalo k svetovnemu miru, saj so ravno njegove informacije pripeljale do ameriške reakcije in posledično do kubanske raketne krize, ki bi skorajda pogubila ves svet v jedrski vojni, a verjetno je izraz »svetovni mir« za mnoge zgolj drugo poimenovanje za utrjevanje ameriške hegemonije. Gre torej za vsaj obrtniško zadovoljiv izdelek, a če v napeti tekmi med vzhodnim in zahodnim blokom niste ravno navijač slednjega, boste med gledanjem filma morebiti kar pogosto zavijali z očmi.
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič
