Tenet
Režija: Christopher Nolan Igralska zasedba: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Kenneth Branagh Datum izida: 3. september 2020 Ocena: 7/10
V času globalne pandemije so filmski studii izide svojih visokoproračunskih blockbusterjev nenehno prestavljali (in jih še prestavljajo) na jesenske in zimske mesece, mnoge pa kar v naslednje koledarsko leto. Zato se zdi več kot primerno, da je ravno Christopher Nolan tisti režiser, ki mu je svoj spektakularen in ambiciozen projekt vendarle uspelo spraviti v kinematografe bolj ali manj po celem svetu, kljub strogim preventivnim ukrepom, ki niso filmskim dvoranam niti najmanj prizanesli.
Nolanov Tenet je še eden v vrsti konceptualno izredno ambicioznih znanstvenofantastičnih del, a četudi je nemara še najbolj »nolanovski« do zdaj, je (poleg npr. Medzvezdja/Interstellar, 2014) eden tistih, kjer visokoletečim ciljem ne uspe zasenčiti njegovih pomanjkljivosti. Nolan v Tenetu skoraj popolnoma zanemari razumskost in logičnost, tridimenzionalnost likov ter njihov naravni razvoj, vse za ceno dih jemajoče akcije in ekspozicije, ki se je doslej že večkrat izkazala za eno od njegovih najšibkejših točk.
Da ne bo pomote: v filmu, kot je Tenet, brez določene mere ekspozicije enostavno ne bi šlo – vrženi smo v kompleksen labirint težko razvozljivih idej, ki jih pogosto prekinjajo vratolomni akcijski prizori, med katerimi se ni težko izgubiti. Ne gre namreč za preprosto potovanje v času, kot so morda dajali vtis napovedniki, temveč za to, kako se nekatere stvari gibljejo po časovni premici naprej, ali pa po zaslugi entropije po premici nazaj. Težko bi trdili, da Nolan svoje gledalce podcenjuje – koliko hollywoodskih režiserjev z bolj ali manj neomejenimi proračuni si upa snemati tako zagonetne filme za splošno občinstvo? Njegova težava je predvsem v tem, da se raje zanaša na to, da stvari prej pojasni z besedami, kot pokaže skozi dogajanje. Če je to vsaj pogojno sprejemljivo, pa je za njegov odnos do likov in njihovih motivacij težko najti opravičilo.
John David Washington je v vlogi Protagonista (to poimenovanje glavnega junaka je zagotovo med manj posrečenimi) rahlo v krču, saj s svojim likom po vsej verjetnosti ne more narediti kaj več, kot je bilo napisano v scenariju. Nič bolj dodelana ni Kat (Elizabeth Debicki), še ena v vrsti dvodimenzionalnih ženskih likov v Nolanovih delih. Zreducirana je na trpinčeno ženo in mater, ki sicer izvrstni igralki ne pušča veliko manevrskega prostora. Nikoli ni zares pojasnjeno, zakaj Protagonist čuti tolikšno naklonjenost do Kat, kar povzroča ravno toliko praskanja po glavi kot enigmatična zasnova filma. Precej bolj zapomnljiva kemija je prisotna med Protagonistom in Neilom (Robert Pattinson), predvsem po Pattinsonovi zaslugi, ki v kliničen in izjemno hladen film prinese prepotrebno sproščenost in lahkotnost. Omeniti gre še Kennetha Branagha v vlogi ruskega oligarha – njegov nastop je zastrašujoč in agresiven, a žal preveč karikiran, da bi zares deloval.
Čas je element, s katerim se Nolan rad poigrava že dvajset let, natančneje, odkar se je leta 2000 s svojim drugim celovečercem Memento izkazal kot izjemno sposoben scenarist in režiser. S filmi Skrivnostna sled (The Prestige, 2006), Izvor (Inception, 2010) in Dunkirk (2017) je svojo nagnjenost h kompleksnemu pripovedovanju samo še nadgrajeval, a težko se je znebiti občutka, da postaja njegov zapleten pristop samemu sebi namen. Posledično so njegovi izdelki hladni in brez duše. Kljub temu se film splača ujeti v kinu. Slovenski gledalci imamo namreč srečo, da si Teneta lahko ogledamo s podnapisi – v angleško govorečih delih sveta so se mnogi obiskovalci kinematografov pritoževali, da niso mogli slediti dialogom, kar je pri takšnem celovečercu še posebej nehvaležno, čeprav je večina dialogov vseeno omembe nevrednih. Čeprav Nolan navkljub vsemu ostaja eden bolj vznemirljivih režiserjev, mu je vedno težje oproščati manko močnejše emocionalne komponente, ki bi njegove like in s tem tudi celotne filme bolj približala gledalcem.
