27. 5. 2021 / Film/TV / Recenzija

Stowaway

Režija: Joe Penna
Igralska zasedba: Anna Kendrick, Daniel Dae Kim, Shamier Anderson, Toni Collette
Datum izida: 22. 4. 2021 (Netflix)
Ocena: 6/10

Režiser in scenarist Joe Penna nas v svojem drugem znanstvenofantastičnem celovečercu po filmu Arktika (Arctic, 2018) postavi na krov vesoljskega plovila tik po izstrelitvi. Člane dveletne misije na Mars sestavljajo mlada zdravnica Zoe (Anna Kendrick), biolog David (Daniel Dae Kim), ki skuša s pomočjo alg na rdečem planetu ustvariti življenje, ter kapitanka ladje Barnett (Toni Collette). Sprva smo še priča zanosnemu in tovariškemu vzdušju treh astronavtov; Zoe tako po uspešnem vzletu prešerno objame Barnett, z Davidom pa si zbadljivo »podtikata« poklone v obliki zastavic in skodelic z napisi njunih rivalskih univerz. A vesoljska idila izpuhti, ko kapitanka Barnett nekaj ur po vzletu za loputo na stropu plovila odkrije onesveščenega »slepega potnika«, ki se zgrudi nanjo, poleg njene roke pa ta ob padcu poškoduje še napravo, ki astronavte oskrbuje s kisikom. Skrivnostni potnik tako sprva postane gonilo dogajanja, a se ta zagonetka kmalu prične odmotavati. Hitro postane namreč jasno, da je neznanemu možu za loputo ime Michael (Shamier Anderson) in je del tehničnega oz. inženirskega osebja, ki so ga ob izstrelitvi očitno tam preprosto pozabili.

Tako smo ob zapletu sprva pravzaprav prepričani, da bosta osnovno gibalo zgodbe ravno vprašanji, kdo »četrti potnik« sploh je in kaj vendar počne na krovu, a film to dilemo razreši kar nekoliko prehitro in z nekaterimi neodgovorjenimi vprašanji, saj kratek klic na Zemljo pri priči razkrije neznančevo identiteto. Vseeno gledalec ostaja še nekaj časa deloma sumničav, saj se nekatere stvari preprosto ne skladajo povsem. Kako se je vendar Michael sploh znašel pod (z vijaki pritrjeno) loputo in kako da nihče ni opazil, da inženir pred vzletom raketoplana sploh ni zapustil? Celo David in Zoe se sprva še poigravata z možnostjo, da je Michael morebiti namerno ostal na krovu. K takšnim sumom dodatno prispeva še njegovo nenavadno obnašanje; ko se prebudi, se namreč v paniki in grozi zave, da je pristal v vesolju, prav tako pa tudi ne zna ravno zadovoljivo pojasniti, kako točno se je za loputo sploh znašel. Michael sprva še moleduje astronavte, da se vrnejo na Zemljo, saj mora poskrbeti za svojo osirotelo sestrico, a ko dobi zagotovilo, da bodo zanjo dobro poskrbeli, se kmalu kar nekoliko prezlahka sprijazni s svojo novo usodo četrtega člana dveletne odprave.

Ker je film svoj prvi zaplet prehitro razrešil, sledi seveda še pomembnejši zaplet št. 2, to pa je uničena naprava, ki zalaga astronavte z zrakom. Da je ta nepopravljiva, sprva vesta le Barnett in David. Slednji je prvi, ki ugotovi, da imajo kisika dovolj le za tri ljudi, kar pomeni, da je za preživetje vsaj treh članov na krovu en potnik preveč, to pa Davida hitro privede do le ene možne rešitve – Michael mora umreti. Ostra nasprotnica takšnega »utilitarističnega« ravnanja pa je Zoe, ki znanstvenofantastični moralki (izraz moralka ni nujno mišljen slabšalno!) očitno služi kot vest individualističnega načela, po katerem je vsako življenje neodtujljivo. »Za dobro večine ne smemo žrtvovati nikogar,« je tako eno izmed ideoloških gesel zgodbe. No, razen morda, če gre za samožrtvovanje na podlagi svobodne volje. Če bi hoteli biti še posebej (in najbrž pretirano) občutljivi za prikazovanje rasnih stereotipov na platnu, bi pomislili, da morda ni naključje, da lik utilitarističnega Davida igra ravno igralec azijskega oz. korejskega porekla z bojda »kolektivističnega« Daljnega vzhoda. Kljub temu da se film precej jasno postavlja na stran srčne zdravnice Zoe, je vseeno treba priznati, da scenarij ni nagnjen h kar avtomatičnemu obsojanju Davida in ga tudi nikakor ne prikazuje kot brezčutnega antagonista, temveč kot povsem empatičnega človeka, ki ga nesrečne okoliščine silijo k racionalni izbiri manjšega zla.

Kljub temu da bi delo težko označili kot prvenstveno znanstvenofantastično, pa postreže (vsaj za film) precej inovativno idejo umetne gravitacije, nastale s pomočjo centrifugalne sile, ki pa tokrat ni zgolj plovilo v obliki vrtečega se kolesa, kakršno smo lahko videli npr. v 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey, Stanley Kubrick, 1968) in drugje. Posledica so kar domiselni prizori v zadnji tretjini, ki poskrbijo tudi za nekaj dramatičnega dogajanja.

Film nas med drugim sooči z vprašanjem, ali človek sme in mora sprejeti odgovornost, da reši več življenj za ceno enega, ali pa se lahko tej odgovornosti izogne. Filmski spektakli, ki so največkrat bolj kot globljemu premisleku namenjeni razvedrilu, imajo (ne)prijetno lastnost, da takšne težke moralne odločitve raje prepustijo alternativnim rešitvam, ki ne zahtevajo žrtev, temveč se kot deus ex machina pojavijo v zadnjem hipu ter tako protagoniste takšnih odgovornosti razrešijo. Stowaway lahko torej šele po ogledu sodimo tudi po tem, ali ima pogum, da pri svoji premisi vztraja do konca, ali pa si priskrbi odrešujočo, a ceneno alternativo.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

                         
Stowaway (Shamier Anderson)