Sex Education (Spolna vzgoja) 1.–3. sezona

Ustvarjalec: Laurie Nunn
Igralska zasedba: Asa Butterfield, Gillian Anderson, Ncuti Gatwa, Emma Mackey, Aimee Lou Wood
Datum izida: 19. januar 2019 (Netflix)
Ocena: 8

Septembra smo z manjšim koronazamikom na Netflixu dočakali tretjo sezono britanske najstniške drame, ki spremlja Otisa Milburna (Asa Butterfield), sina spolne terapevtke Jean (Gillian Anderson), in njegove vrstnike v srednji šoli Moordale.

V prvi sezoni sta pozornost pritegnila neobrzdana razuzdanost in humor, osrednji noti zgodbe, ki je navdušila s prepričljivim prikazom pubertetniških tegob. Vse se začne s t. i. »spolno kliniko«, ki jo Otis ustanovi z Maeve Wiley (Emma Mackey). Njuno podjetništvo se izkaže za uspešno in kmalu se spletejo vezi med prej socialno ločenimi dijaki. Skozi sezone se razvije izvrstna ekipna dinamika in danes tako poudarjane zastopanosti raznolikih ljudi ne zmanjka. Medtem ko je klinika uspešna, pa se stvari zapletejo, ko se Otis zagleda v Maeve.

Spoznamo in vzljubimo tako vzvišence kot nasilneže, vsak novi akter pa prav posrečeno vpelje novo zagato v zvezi s spolnostjo. Vprašanja spolne identitete, spolnega nasilja in družinske dinamike ter ostale pereče aktualnosti nadaljevanka razčiščuje nevsiljivo; večja mera inkluzivnosti bi bila že na meji dobrega okusa. Za zdaj se Sex Education pretiranega pridigarstva uspešno otepa, za kar je morda zaslužen sam format. Z izjemo skupine stalnih protagonistov si namreč vsako sezono žaromet podaja nekaj novih.

Otisov najboljši prijatelj je Eric (Ncuti Gatwa), sin priseljencev, ki je v novi sezoni zaradi obiska sorodnikov naenkrat prisiljen zatirati svojo istospolno usmerjenost. Potem so tu »Nedotakljivi«, elitna skupinica dijakov, ki sledi lastnemu meangirlovskemu kodeksu. Sprva mednje sodi tudi Aimee Gibbs (Aimee Lou Wood), vendar se naskrivaj spoprijatelji z družbeno odmaknjeno Maeve; v luči spolnega nasilja smo priča ganljivemu prizoru ženske solidarnosti in Aimee se gledalcem hitro prikupi. Adam Groff (Connor Swindells) se skozi življenje prebija z nasiljem, a tudi njegova osebna rast skozi sezone navdušuje. Primerov je dovolj za srednješolski razred, velja pa poudariti, da so vsi, tudi odrasli, upodobljeni celostno in skrbno.

V drugi sezoni ima Otis punco – Ola (Patricia Allison) je prišlekinja iz prve sezone, ki se kmalu znajde v zadregi glede lastne spolne identitete. Mir jima kalita samska starša, med katerima vznikne neustavljiva kemija. Jean in Jakob (Mikael Persbrandt) nista nič manj kot ljubek par, prispevata pa enega od boljših zapletov. Povrhu vsega v šoli izbruhne klamidija.

Najnovejša nadaljevanja se osredotočajo na novo ravnateljico Hope (Jemima Kirke) in njen poskus Moordalove preobrazbe. Sprva priljudna in mladostna prijateljica dijakov se izkaže za nadobudno avtokratko, ki hitro vpelje uniforme in kolone. Še vedno smo v koraku s časom in spoznamo dijake, ki raziskujejo koncept nebinarnosti. Teme LGBTQ+ so vpletene v pripoved, ne da bi posamezniki prosili za sprejemanje – le opazujemo jih na njihovi poti. Obravnavano problematiko zaznamuje prej svežina kot občutek vsiljivosti.

Če izvzamemo naglas likov, težko rečemo, kje se zgodba odvija. Srednješolsko izkušnjo preveva izrazita ameriškost. Gledamo dijake, večinoma z dodelanim individualnim stilom in brez uniform, ki se neobremenjeno družijo v prav tako nedoločljivem barvitem zaledju srednje šole Moordale. Karakterizirani so sicer pretežno realistično, je pa na vsakem nekaj nepogrešljivo risankastega, kar pristnosti ne stopi na prste in je vizualno privlačno.

Podobno mednarodno učinkuje glasbeno zaledje nadaljevanke. Precej je avtorskih skladb Ezre Furman, preostanek soundtracka pa je dokaj brezčasen in pogosto bistro sovpada z dogajanjem. V obdobje Otisovega objestnega onaniranja nas npr. uvede komad I Touch Myself.

Zasedba je hvalevredna. O Gillian Anderson nam ni treba dolgoveziti, navdušili pa so tudi njeni mlajši kolegi. Asa Butterfield, Emma Mackey, Ncuti Gatwa in ostali so že ustaljeni favoriti. V zadnji sezoni zasijeta predvsem Connor Swindells v vlogi Adama in Mimi Keene kot Ruby. Lahko rečemo, da odrešitveni zapleti še niso obrabljeni in so pri gledalcih priljubljeni. Nihče ni prikazan kot neoporečen, so pa malo več časa na ekranu tisti, ki jih čaka preobrazba oz. neka vrsta pokore.

Zaradi karikiranosti se najstniški liki nič težje ne približajo gledalcu, saj je vse, s čimer se soočajo, presenetljivo dober približek današnjega najstništva. Humor, s katerim se lotevajo tematik, ima sproščujoč učinek, ne da bi kaj trivializiral. Serija je res zabavna, a tudi izredno informativna in lep zgled odkritega dialoga brez zadrege, ki po navadi spremlja razprave o teh temah. Odpravlja stigmo spolne vzgoje in ponuja nov pogled, ob katerem se človek vpraša, zakaj bi kdo dajal prednost abstinenci.

Splošen vtis je po ogledu zadnjih epizod nekoliko slabši. Strogih ločnic in večjih trenj med dijaki skoraj ni, na žalost je za spoznanje manj tudi humorja, ki je odlikoval serijo. Neljubo misel, da serija v svoji tretji sezoni za spoznanje izgublja čar, ublaži paralela med izkušnjo gledalca in Moordalovih dijakov – človek se vsega novega hitro navadi.