S humorjem nad pozabo

Naslov: Fiume o Morte!
Režija: Igor Bezinović
Scenarij: Igor Bezinović
Fotografija: Gregor Božič
Montaža: Hrvoslava Brkušić
Datum izida: 2. 2. 2025 (Rotterdam), 17. 9. 2025 (Slovenija)
Ocena: 5/5

Zgodovinski film je zagotovo eden od žanrov, ki je za filmske ekipe pogosto velik finančni zalogaj, s tem pa tudi izredno tvegana naložba. A povsod, tudi na Balkanu, obstajajo določene zgodovinske epizode, ki kar kličejo po filmski obravnavi. Ena takih je okupacija Reke s strani Gabriela D’Annunzia po prvi svetovni vojni, ki je hkrati dovolj nepoznana in dovolj absurdna, da bi film o njej zagotovo uspel. Pri snemanju filma na to temo pa bi bilo poleg tipičnih produkcijskih stroškov najverjetneje treba razmišljati še o primernih lokacijah, ki jih je treba seveda najeti ter po potrebi fizično ali digitalno prilagoditi. Kostumografija je še en očiten element, ki bi stal veliko denarja in produkciji delal sive lase. Skratka, uresničitev te ideje zahteva dobro mero iznajdljivosti, ki jo je režiser Igor Bezinović zagotovo pokazal. Zgodba o italijanskem pesniku-fašistu mu ni dala miru, in s svojim končnim izdelkom je dokazal, da najboljši filmi včasih nastanejo prav kot posledica različnih omejitev. Nastal je igriv film, ki meša dokumentarno in igrano formo, na koncu pa obe postavi na glavo.

Fiume o morte! vključuje igrane segmente, a je predvsem dokumentarec o večkulturnem mestu po prvi svetovni vojni, ki mu identiteto vsili okupator, ter zgodba o fašizmu, napuhu in stvareh, ki ta dva pojma povezujejo. Film pa obenem dokumentira tudi nastanek samega sebe. Uvodni prizori gledalcem predstavijo mnenja meščanov Reke o zloglasnem pesniku, nato pa še proces iskanja igralcev, ki bi upodobili Gabriela D’Annunzia in njegove privržence, preden se film posveti pregledovanju arhivskih posnetkov ter pripovedovanju zgodbe o okupirani Reki. S tem ko Bezinović Rečane vključi v proces nastajanja filma, jim da edinstveno priložnost, da zgodbo mesta povejo sami ter zgodovino tako vzamejo v svoje roke.

V intervjuju za Hollywood Reporter je Bezinović poudaril svojo željo po tem, da bi bil film zabaven, saj bi lahko tako bolje povezal gledalce s tem absurdnim obdobjem reške zgodovine. To mu uspe predvsem v igranih prizorih, v katerih je v središču pozornosti D’Annunzieva vojska. Na začetku vse skupaj spominja na farso, sestavljeno iz mulcev, ki si neumorno želijo, da bi jih okolica videla kot »prave moške«. Razkazujejo svoja mišičasta telesa, a se ob vsaki ponujeni priložnosti hkrati pačijo pred kamero. Ključno vlogo igra njihov poveljnik, D’Annunzio, ki ga »odigra« vedno drug plešast moški. Komičnost izhaja iz kontrasta med namišljeno idejo diktatorja in njeno dejansko izvedbo. Med smrtno resnostjo domislice in navidezno komedijo, ki iz nje nastane.

V igranih segmentih Bezinović s postavitvijo zgodovinskih prizorov v moderno Reko ne samo prihrani na financah, ampak predvsem poveže Rečane izpred sto let s tistimi, ki tam živijo danes. Ljudje, ki na arhivskih posnetkih mahajo in se načrtno ustavijo pred kamero, da bi jih ta zagotovo posnela, se (z)družijo s sodobnimi Rečani, ki režiserju zagotavljajo, da so pravi za vlogo v njegovem filmu, ne glede na to, da že leta niso govorili italijansko in da za okupacijo Reke še nikoli niso slišali. Oboje žene eno od vprašanj, ki jih film zastavlja: kako drugače, če ne prek dokumentov mojih dejanj, se bodo ljudje v prihodnosti spomnili name? Zgodovinske epizode D’Annunzievega veseljačenja in pompoznih govorov v podporo ideji povezovanja sedanjosti in preteklosti so prekinjene s prizori preurejanja lepotilnega salona v gostilno in več paralelami med arhivskim materialom in njegovimi modernimi ponaredki. Ne manjkajo niti ponesrečeni posnetki, v katerih se igralcem večkrat zatakne pri italijanski izgovorjavi.

Prizori, v katerih »D’Annunzieva vojska« pohajkuje po javnih prostorih, kjer jih sodobni meščani ignorirajo ali sprašujejo, za kaj gre, je močan testament dialoga z zgodovino, v katerega vstopamo, ter razmislek, kako se ta lahko z okoliščinami spreminja. Iz intervjujev, ki jih ustvarjalci izvedejo na reških ulicah, je precej očitno, da ljudje niti ne vedo več, kdo je bil Gabriele D’Annunzio, kdor pa ime prepozna, mu hitro nadene oznako fašista. Ko pa ekipa kamero postavi v pesnikovo rojstno Italijo, je zgodba nekoliko drugačna. Neljuba oznaka je nanj pripeta šele po več drugih oznakah: »veliki pesnik«, »strastni ljubimec« in »ja, imel je neke čudne ideje, nekaj si je dopisoval z Mussolinijem, ampak poezija zmaga nad vsem«. Poveden je tudi prizor, ki prikazuje odprtje novega spomenika D’Annunziu v Trstu – so ljudje res tako ganjeni zaradi »vrhunske poezije« ali se preprosto niso pripravljeni sprijazniti z grdo resnico, ki je niso imeli priložnosti prebrati v nobenem zgodovinskem učbeniku?

Anahronizem med modernim dogajalnim prostorom ter zgodovinsko zgodbo in kostumografijo jasno vzpostavlja kontrast med sedanjostjo in preteklostjo. Služi kot opomnik temu, da fašizem v sodobnem svetu nikakor ni zastarel – nasprotno, ponovno vznika povsod po svetu. Bezinović nam sodobno fašistično sovraštvo izpostavi tako, da nanj nadene zgodovinsko zlikano volneno uniformo, a mu ne odvzame pametnega telefona.

V D’Annunzievem šestnajstmesečnem glavnem štabu se dandanes spomin na fašista-pesnika izmika. Ostanki freske in en sam relief, ki ga še niso odpilili z nekega oboka, sta vse, kar je za njim ostalo. Ampak ali je z njim odšel tudi fašizem? Bezinovićev odgovor je trden ne, z upodobitvijo takšne zgodbe na filmskem platnu v današnjem času pa neposredno izpostavi nujnost spominjanja zgodovine. Sam pravi, da se vzpostavlja jasna paralela med D’Annunziem in Donaldom Trumpom, seveda pa v današnjem svetu lahko izbiramo med celo vrsto takšnih ekvivalentov.

Vedno se govori o tem, da takih zgodovinskih obdobij ne smemo pozabiti, a na Reki se je D’Annunzia malokdo sploh še spomnil – do filma Fiume o Morte!. Filmska umetnost se izkaže za odlično sredstvo, s katerim je režiser tako Rečanom kot širšemu občinstvu lahko pokazal, da pozaba velikokrat lahko pomeni ponovitev teh grozot. Neprijetnih dejstev ne smemo pomesti pod preprogo zgodovine, temveč se je treba z njimi soočiti. Fiume o morte! na komičen, a vedno zgodovinsko verodostojen način to soočenje naredi dostopno širšim množicam in jih iz kinodvorane celo izpusti z dobro mero optimizma. Filmi sami ne bodo rešili sveta pred tovrstnimi političnimi ideologijami, lahko pa nam dajejo upanje, da je nekaj le mogoče storiti in da prihodnost morda ne bo tako temačna, kot pričakujemo.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar