Regression
Najnovejša stvaritev uveljavljenega španskega scenarista in režiserja Alejandra Amenábarja (Odpri oči (Abre los ojos, 1997), Vsiljivci (The Others, 2001), Morje v meni (Mar adentro, 2004) …) je presenetljivo nesubtilen psihološki in – vsaj pogojno – nadnaravni triler. Navdihnili naj bi ga resnični dogodki iz časa, ko se je med del prebivalstva ZDA naselil paranoidni strah v zvezi s satanističnimi rituali. Temu primerna sta tudi dogajalni prostor in čas – globoko religiozno (fiktivno) mestece Hoyer v Minnesoti, leta 1990. V njem večinoma spremljamo raziskovanje deloholičnega, perfekcionističnega in skrajno resnobnega detektiva – točno takšnega, kot smo jih v tovrstnih filmih vajeni (no, pravzaprav že prenavajeni) – Bruca Kennerja (Ethan Hawke), ki skuša skupaj z britanskim psihologom Kennethom Rainesom (David Thewlis) razrešiti primer Johna Graya (David Dencik). Ta sicer prizna, da je spolno zlorabljal svojo 17-letno hčerko Angelo (Emma Watson), ki se je po pomoč zatekla v lokalno cerkev in tamkajšnjemu evangeličanskemu duhovniku Beaumontu (Lothaire Bluteau) razkrila delce svoje pretresljive zgodbe, toda obenem zatrjuje, da si samih dejanj nikakor ne more priklicati v spomin (pravi celo, da je nemogoče, da bi jih zavestno zagrešil). To dejstvo vse skupaj le še zaplete, tako da sledijo številna zaslišanja, natančno preiskovanje in trdovratno iskanje dokazov, primer pa postopoma zadobi mnogo širše in temačnejše razsežnosti – po vsem sodeč imamo namreč opraviti s skrbno prikritimi (množičnimi?) zločini satanističnega kulta.
V Regressionu kar mrgoli žanrskih in drugačnih klišejev (obrnjeni križi, demonične mačke, zamaskirani satanisti, odeti v črna ogrinjala s kapucami, ki krvoločno žrtvujejo in žrejo novorojenčke ter se, kaj pa drugega, radi predajajo orgiastičnim razuzdanostim itd.) in nasploh ne primanjkuje formulaičnosti. Všečni igralci svoje like, ki so zvečine tako (stereo)tipični in enoplastni, da bodo le stežka pritegnili pozornost in vzbudili empatijo bolj zahtevnih gledalcev, utelesijo razmeroma zadovoljivo, čeravno občasno čezmerno razčustvovano in zatorej ne ravno pristno. Drži sicer, da se film dotika kar nekaj pritegljivih tematik, med drugim tudi vprašanja kolektivne histerije in (ne)učinkovitosti regresivne hipnoze, s katero skuša dr. Raines izvabiti na plano morebitne – v globine nezavednega? – potlačene spomine, a jih obravnava pretirano površinsko in predvsem preveč neverodostojno, da bi ga v tem oziru lahko vzeli zares. Tudi Amenábarjevo pretresanje brezčasno aktualnega razmerja med realnostjo in fikcijo, resnico in lažjo, budnostjo in nočnimi morami, spominjanjem in fantazijami, zavestnim in nezavednim se bolj ali manj zateka v (dozdevno) varen pristan že znanih režijskih trikov. Za nameček se vse prepogosto zdi, kot da se film ne bi znal odločiti, kaj natančno bi (bil) sploh rad, in zato bega sem ter tja, znatno poenostavlja zadeve in se ob tem pretvarja, da ima povedati karkoli resnično substancialnega in/ali subverzivnega. Njegov dodaten, po svoje celo odločilen problem pa je v tem, da že tako ali tako nenavdahnjen osrednji del zdemolira z izrazito nezadovoljivim in (sugestivno) spornim koncem, ki domala vse predhodno dogajanje, kateremu smo si prizadevali verjeti, osvetli v naravnost absurdni luči. Poleg tega pa zaradi manka relevantnega in previdneje podanega širšega konteksta upodobljene problematike še prelahko implicira mizogino obložen portret žrtev zlorab. Končni rezultat je torej vse prej kot zavidljiv, še posebej za imenitnega filmskega ustvarjalca, kakršen je Amenábar: skoraj brezsuspenzni in – navkljub fino izčiščeni vizualni podobi in obetavnemu vsebinsko-tematskemu zastavku – z več(ine) vidikov ponesrečeni ter, hm, regresivni »drug(ačn)i« Vsiljivci.