35. LIFFe: 4. sklop kratkic (Proslava, Nebrušeni diamant, Hudičeva kopel)

Iva Katušin
Tajda Liplin Šerbetar
Tinkara Uršič Fratina

Proslava (rež. Bruno Anković; Hrvaška, 2024)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

Hrvaški režiser Bruno Anković v svojem celovečernem prvencu Proslava prikaže štiri obdobja iz življenja glavnega junaka Mija, od katerih vsako sovpada z enim letnim časom pred in po drugi svetovni vojni. Filmska priredba istoimenskega romana Damirja Karakaša, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, naslika ruralne impresije iz gorske Like na jugozahodu Hrvaške. Pri tem nas film zgodbeno ne orientira in deluje celo vinjetno, zgodovinski kontekst, v katerega je postavljeno dogajanje, pa se eksplicitno izrazi šele na samem koncu.

Mijo, nekdanji pripadnik ustaške milice, ki ga v različnih življenjskih obdobjih suvereno odigrajo Bernard Tomić, Lars Štern in Jan Doležal, se po propadu marionetne države NDH skriva v gozdovih blizu svoje vasi. Poškodovan in premražen skozi daljnogled opazuje, kako partizani vdrejo na njegovo posest in ga iščejo. Toda Proslava nikakor ni še en klasičen film o partizanih in kolaborantih, saj se Anković raje kot na samo politično ozadje osredotoči na Mijevo osebno zgodbo, skozi katero pod drobnogled postavi družbene razmere, v katerih se posameznik izkaže kot lahek plen skrajno desničarskih ideologij. Čeprav ostanejo detajli zaviti v tančico skrivnosti, se prek Mijevih spominjanj postopoma vračamo v preteklost in spoznavamo težke okoliščine njegovega odraščanja v obubožani vasi sredi divje in neusmiljene narave. Režiser pri tem stavi tako na gledalčevo potrpežljivost kot angažiranost, saj v počasnem tempu in z redkobesednim scenarijem razkriva zgolj drobce iz Mijevega življenja.

Režiser si na prvem mestu prizadeva za pristen prikaz podeželskega življenja v času med obema vojnama, zato ima Proslava močno avdiovizualno podobo z naravno temnimi barvami in presunljivim zvočnim oblikovanjem, pri čemer nikoli ne zapade v past pretirane stiliziranosti. Prizore napolnjuje neulovljivo in neizrečeno, saj celotno atmosfero ustvarjajo posnetki čudovite, a surove narave s kamero iz roke, obrazna mimika igralcev in minimalistična glasba z ljudskimi melodijami. Kako natanko se je zgodil ideološki preskok protagonista, ostane skrito, zato si mora ta del zgodbe gledalec zapolniti sam. Prav nejasnost sporočila bi lahko bil glavni očitek filmu, toda uporaba arhivskih posnetkov na samem koncu filma spregovori zase. Proslava se konča kot zgodovinska lekcija, ki razlogov za vzpon skrajno desničarskih ideologij sicer ne uspe zares konkretizirati, vendar skrbno naslika portret okolja, ki za tovrstne nazore ni bilo imuno – zaradi česar služi tudi kot opozorilo za današnji čas.

Nebrušeni diamant (Diamant Brut, rež. Agathe Riedinger; Francija, 2024)
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Ocena: +

Nebrušeni diamant v središče svojega zanimanja postavi protagonistko, kakršne v umetniških filmih vsekakor nismo vajeni: dekle, ki ji je na prvi pogled mar le za to, da je lepa in občudovana, da ima veliko sledilcev na družabnih omrežjih in da zasluži veliko denarja – in taka ostane do konca. Je protagonistka, ki pri marsikomu zbudi prej odpor kot željo po vživljanju v njen svet. A prav zato je film tako poseben.

Režiserka Agathe Riedinger devetnajstletno Liane (Malou Khébizi) prikaže brez obsojanja in z veliko mero empatije. V enem od začetnih prizorov vidimo, kako v bleščeče čevlje z brutalno visoko peto tlači svoja pordela, odrgnjena stopala – to je surova realnost, ki se skriva za njenimi živahnimi posnetki na TikToku in Instagramu. Realnost brez filtra. In v tem tonu se film tudi nadaljuje. Liane se izrisuje kot kompleksna oseba, ki je hkrati močna in ranljiva, z mnogimi presenetljivimi značajskimi lastnostmi, kot je na primer ta, da je globoko verna. Prihaja iz revnega okolja in živi z mamo in mlajšo sestro, pred tem pa je več let preživela v rejništvu. Z mamo se ne razume, pravzaprav druga do druge gojita predvsem prezir, medtem ko ji sestrica postaja vedno bolj podobna in jo ima za vzornico. Zaradi težavnega odraščanja se Liane ves čas spopada z občutki nezaželenosti in hrepeni po tem, da bi se dokazala sebi in svetu. V njenem krogu prijateljic prevladujeta zavist in ljubosumje, skorajda edini pristen odnos, ki ga ima, pa je z Dinom (Idir Azougli), s katerim si deli delček preteklosti.

Prijavi se na resničnostno oddajo, za katero verjame, da jo bo povzdignila med slavne in bogate, zaradi česar gledalec verjetno pričakuje, da bo priča poteku oddaje, a se film namesto tega osredotoča na vmesno obdobje čakanja. S tem si režiserka vzame prostor, da Liane predstavi prek pozornega niansiranja čustev, različnih odnosov, njenih odzivov in odločitev, hkrati pa se osredotoči na njeno obupano željo po prepoznavnosti. Zdi se, da je Liane ves čas na robu zloma, saj je skozi ves film napeta in pogosto izbruhne v navalih besa, kar namiguje na mnogo globlje travme in frustracije. Vse to naravnost izjemno upodobi Malou Khébizi, ki z drobnimi, subtilnimi detajli v mimiki in gibih Liane naredi v živo osebo in je tako srhljivo prepričljiva, da sem se na nekaterih mestih vprašala, ali res gledam igrani film. K prepričljivosti in doživljanju gledalca veliko doda tudi kamera, ki je ves čas v gibanju in Liane povsod sledi. Pogosto daje občutek, kot da jo skuša dohajati, s tem pa odseva njeno dinamičnost in čustveno napetost. Film prekinjajo tudi spletni komentarji, ki se izpišejo po celotnem zaslonu in so zelo različni – od tistih, ki jo podpirajo, do naravnost vulgarnih in sovražnih, preko tega pa se nam odpira okno v Lianin svet.

Nebrušeni diamant je prvi celovečerec tako za režiserko kot za glavno igralko. Je močan film, ki navduši s svojo neposrednostjo in preizpraševanjem vrednot sodobne kapitalistične in digitalne družbe. Nedvomno pusti trajen vtis – predstavi namreč osebo, kakršno srečamo vsak dan, vendar le redko vidimo pod njeno mimoidočo, nebrušeno površino.

Hudičeva kopel (Des Teufels Bad, rež. Veronika Franz, Severin Fiala; Avstrija, Nemčija, 2024)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

V avstrijski zgodovinski drami Hudičeva kopel, ki temelji na resničnih dogodkih,spremljamo skupnost, ki se v avstrijskih gozdovih sredi 18. stoletja preživlja z ribolovom, njihovo življenje pa temelji na strogih krščanskih zapovedih in njihovih krutih interpretacijah. Agnes (Anja Plaschg) je globoko verna, rahlo zasanjana, a izredno sočutna in ljubeča ženska, česar pa ji okolica ne vrača. Vedno bolj je osamljena in izgublja voljo do življenja, kar jo vodi v samouničevanje, kar je za takratna splošno veljavna pravila nesprejemljivo. A obstaja rešitev, ki jo lahko reši muk, zaradi česar se zateče v skrajno dejanje – umor otroka. Morilci so kaznovani s smrtjo, kar Agnes vidi kot edini izhod, vendar samomor po krščanskih normah njene skupnosti velja za enega največjih grehov, pokojnika pa je prepovedano pokopati, kar preprečuje vstop v nebesa.

Agnes se trudi vključiti v skupnost, pomaga pri ribolovu, z ostalimi ženskami pere obleke in želi biti dobra žena Wolfu, ki pa je do nje hladen. Sovaščani je ne sprejemajo in jo pomilujejo, ker ji manjka pragmatičnosti in se raje zateka v molitev in dolgo v noč sprehaja med drevesi. V njene misli postopoma in vedno pogosteje vstopajo temačni prizori, zateka se v cerkev, tava po gozdu, kar sovaščani seveda opazijo, a ji nihče ne ponudi roke. Zamolkla barvna paleta sivih in rjavih tonov skozi celoten film daje melanholično, turobno atmosfero, ki je podprta s scenografijo – gosto rasla drevesa in trnjev polno grmičevje delujejo utesnjujoče, blato in mulj na dnu jezera, kjer vaščani ribarijo, pa naravnost pogoltne posameznika, če zabrede pregloboko. Klavstrofobična temačnost koče, kjer bivata Agnes in Wolf, je še dodatno potencirana s stalno prisotnostjo Wolfove matere, ki nadzira lagodje svojega sina in Agnes stalno diha za ovratnik, a jo hkrati pomiluje. Številni nočni prizori so osvetljeni zgolj s sojem plamenov, kar ustvarja močne kontraste na obrazih protagonistov in sploh v primeru Agnes nakazuje njeno razklanost in bolečino.

Elementi grozljivke so redki in neklasični, a zato toliko bolj učinkoviti. Režiserja sta pustila zgodbi, da steče, in si dovolila potreben čas, da okoli Agnes vzpostavita kontekst skupnosti. Ravno v kontrastu med njihovimi vrednotami in tem, kako obravnavajo Agnes, ki opazno trpi in svoje stiske ne skriva, se vzpostavlja srhljivo vzdušje. To nakazuje razsežnost zaverovanosti v krščanske norme in njihove izkrivljene interpretacije ter do kam vse bodo prignale človeka v stiski. Vrhunec tega nastopi, ko se Agnes po tem, ko umori nedolžnega dečka in zločin prizna, v ječi spove. Kleči na kolenih, z obrazom usmerjenim navzgor proti duhovniku in naravnost v kamero. Ko ji duhovnik da odvezo, plane v histeričen jok, ki meji na smeh – grehi so ji odpuščeni, vrata v nebesa odprta, mirne duše lahko stopi pred skupnost in sprejme smrtno kazen.

In ta skupnost se tega razveseli. Hudičeva kopel prek individualne zgodbe prikaže razsežnost slepe vere v vzpostavljene norme, ki posameznico vodijo v skrajna dejanja, in zatiskanje oči skupnosti pred bolečino, ki jo doživlja. Čeprav je dogajanje postavljeno v 18. stoletje, je pretresljivo aktualno in postavlja ogledalo naši družbeni sedanjosti, ki prepogosto umika pogled od posameznikov in njihovih stisk. Res je, da (na srečo) ne živimo v krščanski skupnosti 18. stoletja, a vzporednice, ki jih film kaže, naženejo strah v kosti.