23. 4. 2021 / Film/TV / Recenzija

Quo Vadis, Aida?

Režija: Jasmila Žbanić
Igralska zasedba: Jasna Đuričić, Boris Isaković, Izudin Bajrović, Johan Heldenbergh, Emir Hadžihafizbegović
Datum izida: 3. 9. 2020 (Beneški mednarodni filmski festival)
Ocena: 7/10 

Filma o grozodejstvu, kakršno se je med vojno v Bosni zgodilo v Srebrenici, zagotovo ni lahko posneti. Ko se je režiserka Jasmila Žbanić odločila zagristi v največji vojni zločin na evropskih tleh po padcu nacizma, je morala vedeti, da bo tematika poboja več kot 8000 bošnjaških fantov in mož, ki ga je leta 1995 zagrešila vojska Republike Srbske pod vodstvom generala Ratka Mladića, v vsakem primeru razburkala mnoge nacionalistične strasti.

Glavnina zgodbe se vrti okoli nekdanje učiteljice Aide (Jasna Đuričić), ki med vojno kot prevajalka sodeluje z Združenimi narodi (ZN). Ti so namreč v okviru mirovnih enot Unproforja do tedaj varovali Srebrenico pred srbskimi silami. Kljub temu da je veliko likov (vključno z Aido) izmišljenih ali vsaj nekoliko prirejenih nam avtorica filma ponudi natančen prikaz in stopnjevanje dogodkov, ki so pripeljali do krutega pokola. Čeprav je nizozemski poveljnik Unproforja Karremans (Johan Heldenbergh) še v prvih minutah filma suvereno zagotavljal, da se to ne bo zgodilo, so srbske enote že v naslednjem prizoru brez odpora vdrle v mesto in ga zasedle, kolone bošnjaških beguncev pa so se peš zgrnile k bližnji vojaški bazi ZN. Med begunci se znajde tudi Aidina družina in od tega trenutka naprej poskuša protagonistka narediti vse, da bi svojega moža ter dva komajda odrasla sinova rešila pred prežečim masakrom. Njeni sizifovski poskusi, da bi prepričala osebje ZN, da tudi njeni družini podeli status zaščitenega personala, postanejo gonilo dogajanja, saj do konca napeto upamo, da bodo Aidini napori obrodili sadove, čeravno vemo, da je smrt tisočih vseeno neizogibna.

Na drugi strani antagonista Ratka Mladića (Boris Isaković) pravzaprav ni treba niti predstavljati. Ta po padcu mesta v zlagani maniri plemenitega in dobrohotnega zmagovalca Bošnjakom v zameno za končno predajo ponudi varen prevoz iz baze ZN v bližnji Kladanj, ki je pod nadzorom bosanske vojske. Čeprav poveljnik srbskih sil zasede manj kot 15 minut celotnega filma, se nam dobro vtisne v spomin prav vsaka od njih. Igralec Boris Isaković Mladiću fizično sicer resda ni zelo podoben, a je njegove geste in poteze vsekakor dobro zadel. Veliko k temu prispeva tudi to, da so praktično vse scene, v katerih general nastopa, prirejene po znanih televizijskih posnetkih iz zasedene Srebrenice, ki jih še danes zlahka najdete na spletu. Če ne bi pogledali teh posnetkov, bi se nam zdel prvi prizor srbskega generala morda že skorajda karikirana zmes toksične moškosti in robustnega šovinizma, a nekaj klikov po medmrežju nam razkrije da je bil tudi resnični Mladić očitno precejšnja karikatura. Eden izmed antologijskih posnetkov prikazuje tudi Mladićev vstop v avtobus, poln bošnjaških žensk, otrok in starcev, ki jim milostno »poklanja življenja«, ali pa njegovo deljenje čokolade otrokom, ki so kmalu zatem prav zaradi njegovega povelja izgubili očete in starejše brate.

Gledalec (če seveda premore vsaj trohico splošne razgledanosti) se sicer že od začetka zaveda, da je vsa ta plemenitost le krinka za genocidni pomor, a zaradi filma vseeno nekako lažje razumemo brezizhoden položaj, v katerega so bile potisnjene enote nizozemskega bataljona, ki so Srebrenico prepustile na milost in nemilost Mladićevim silam. Z vsakim prizorom namreč nesprejemljivo postaja sprejemljivo, saj Unprofor v svoji nemoči Mladiću iz ure v uro bolj popušča, na koncu pa celo pristane na srbski transport bošnjaških civilistov iz baze, čeprav celo samo osebje ZN sumi, da jih po vstopu v srbske avtobuse in tovornjake ne čaka nič dobrega.  Dokončni moralni kolaps mirovna misija doseže, ko se oficir Karremans nemočen in obupan preprosto zapre v svojo pisarno, medtem ko Aida glasno kriči pred njegovimi vrati, da srbski vojaki zunaj pobijajo ljudi.

Vseeno pa iz filma veje dihotomija med prikazovanjem Srbov in Bošnjakov, ki bi jo Žbanić morda lahko poskušala preseči. Aida je namreč edini res aktiven bošnjaški lik, saj v svoji požrtvovalnosti skuša narediti vse, da bi rešila družino. Najopaznejši protiprimer je ravno njen pasivni mož Nihad (Izudin Bajrović), ki celo sam na glas priznava, da je velik strahopetec. Za razliko od bošnjaških likov, med katerimi so torej vsi po vrsti miroljubni civilisti, pa so Srbi ravno obratno postavljeni skoraj izključno v vlogo okrutnih vojakov. Tipičen primer je sadistični in odvratni oficir Joka (Emir Hadžihafizbegović), ki zvesto izvršuje Mladićeva povelja. Edina izstopajoča figura je morda pretreseni šofer avtobusa, ki žrtve pelje na morišča. V tem sicer zelo kratkem prizoru se namreč šofer iz svoje kabine v šoku zazre v Aido ter ji zgolj z bolečim pogledom pove, da ljudje, ki so na ta avtobus vstopili, niso v resnici nikdar varno prispeli.

Film o pokolu v Srebrenici bi se pri nekaterih gledalcih morda zlahka ujel v zanko protisrbskega sentimenta, a hkrati moramo tudi priznati, da prikazano delo obravnava zgodovinski dogodek, ki ga nikakor ni mogoče »uravnoteževati«, saj ostaja dejstvo, da so bili v Srebrenici ravno srbski vojaki tisti, ki so zagrešili strahoten zločin nad civilnim bošnjaškim prebivalstvom, vsakršno zmotno »uravnoteževanje« pa bi lahko učinkovalo kot relativiziranje genocida. Zgodbo o njem je najverjetneje žal res zelo težko posneti, ne da bi puščali prostor za interpretacijo, da so bili Srbi edini, ki so med vojno zakrivili zla dejanja. V zadnji balkanski moriji, ki so jo napajali različni nacionalizmi, verski fanatizmi in reakcionarne ideologije z vseh strani, tako stvari pač niso črno-bele, temveč kvečjemu črno-sive.

Pomen naslova filma se nam razkrije šele v zadnjih minutah in črpa navdih iz biblične zgodbe o apostolu Petru, ki v strahu pred križanjem beži iz Rima, na poti iz mesta pa sreča vstalega Jezusa in ga zaprepaden vpraša: »Quo vadis?« oz. »Kam greš?« na kar mu Jezus odgovori, da potuje v Rim, da ga še enkrat križajo. Peter se skesan vrne v mesto, iz katerega je zbežal, ter prevzame nase usodo mučenika. Po daytonskem razkosanju Bosne na entitete po vojni in posledičnem preseljevanju ljudi iz svojih domov so namreč mnoga mesta in vasi postala etnično »čista« in tako precej nedobrodošla za stare prebivalce, ki bi to čistost kazili. Žal še leta po vojni vrnitev v nekdanje domove za mnoge pregnance terja veliko poguma in bolečin.

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

Quo vadis Aida naslovna