Psi ne nosijo hlač (Koirat eivät käytä housuja)

Režija: J.-P. Valkeapää
Igralska zasedba: Pekka Strang, Krista Kosonen, Ilona Huhta
Datum izida: 1. november 2020 (Finska), 
Ocena: 7/10

“Psi ne nosijo hlač!” je ukaz domine Mone (Krista Kosonen) svojemu podrejenemu Juhi (Pekka Strang), naj ta sleče hlače in gre na vse štiri. To je ključni trenutek v zgodbi finskega režiserja Jukka-Pekke Valkeapääja in začetek bolečega potovanja za glavnega junaka, ki je enako duhovit, kot je izgubljen in nepredvidljiv. Na robu svojega obstoja žaluje in obupano išče tisto nekaj, kar bi ga potegnilo nazaj v življenje. Nekaj, kar bi mu dalo smisel. Kar koli.

Približno deset let po smrti svoje žene, ki se je v nesreči utopila, srčni kirurg Juha brezciljno tava skozi vsakdan. Masturbira z njenimi spodnjimi hlačkami, povešenimi čez obraz. Utaplja se v vonju njenega parfuma, ker je ne more preboleti. Tako otopel je, da ob rojstnodnevni želji hčerke Elli (Ilona Huhta), ki bi si prebodla jezik – dejanje, ki kar kliče po reakciji njenega očeta – Juha ne najde niti toliko moči, da bi se ji upiral. Brezizrazno ji ustreže, nato pa ob obisku pirsing studia zaide v svet ukazovalne Mone. Ta ga, misleč, da je Juha ena izmed strank, začne pretepati in ga podvrže avtoerotični zadušitvi. Spremeni ga v spolnega sužnja. Šele takrat, v neskončnem prostoru med življenjem in smrtjo, skozi mračno podvodno vizijo Juha za trenutek uzre svojo ženo in končno ne čuti več bolečine.

Kinematografija (Pietari Peltola) namenoma meji na žanr grozljivke in tudi film se zelo približa temu, da bi ga uvrstili v omenjeni žanr. S trdo erotiko, temno kletjo, kjer se lahko izživi vse sprevrženosti, ki si jih lahko zamislite, z domino v črnem usnju, ki se razkrije ob rdeči neonski svetlobi, z moškim na vseh štirih in v scanju ter krvi. Ni za tiste z občutljivim želodcem. Niti za tiste, ki ne prenesejo prizorov ruvanja zob s kleščami. Ampak Psi ne nosijo hlač nikakor ni grozljivka, saj njen namen ni prestrašiti. Temačne tone uporabi zgolj za pot nazaj k ljubezni in odrešitvi. Spust v zajčjo luknjo, ki vodi nazaj iz norosti.

Film je počasna in ekstremna drama o žalovanju. Pripoved o povsem razčlovečenem posamezniku, ki mu je bilo odvzeto vse. Da bi našel vsaj tisti osnovni pogoj za življenje, mora trpeti. Želi si čutiti. Tudi če je na vseh štirih, gol kot pes. Plačal bi, da ga nekdo davi in skorajda ubije. Za vse ostalo mu ni več mar. »Vem, kako človeško srce deluje,« reče naivno, preden se zbudi v tragedijo. In edini način, kako pobegniti iz bolečine, je samo trpinčenje samega sebe.

To je tudi film, ki ga je treba poslušati v enaki meri kot gledati, saj zvočna zasnova (Micke Nyström) doda k napetosti in nelagodju. Film želi tako ali drugače sprožiti reakcijo in razmislek. Prvotni osnutek scenarija je bil namreč po besedah režiserja še intenzivnejši, zato je prav črni humor tisti, ki gledalca razbremeni težavnih tematik, ki jih mora nositi na svojih plečih skozi celoten celovečerec. J.-P. Valkeapää je šel celo tako daleč, da je svojo stvaritev oklical za »romantično komedijo«. Morda pa to drži. Če izhajamo iz misli Bertolda Brechta, znanega nemškega marksista, režiserja in poeta: “Naj se v dobi krvave zmede, urejenega nereda, načrtovane kaprice in razčlovečenega človeštva nič ne imenuje za naravno, drugače vse postane nespremenljivo.« V moderni družbi – kjer klet v okviru psihoanalize predstavlja tisti prvi nivo človeške psihe (id, ego, superego) in pa »zaklenjeni prostor«, kjer pridejo do izraza skrita hrepenenja ter popolnoma podzavestna egoistična sila – morda to drži.

Film je najmočnejši v karakterizaciji likov, kajti enako kot Juha je kompleksna tudi Mona. Morda še bolj. Plasti in plasti bolečine, preoblečene v usnje, za katerim se skriva in trpinči druge. Se nad njimi izživlja? Ali pa jim pomaga? Film briljantno variira v tonu med njenim dnevom, nežno fizioterapevtko, in nočjo, ko se transformira. Prav tako se preoblikuje njen odnos z Juho. Med dvema mučenikoma je ta vzajemen, ampak gre še globlje. Bizarna skrajnost daje obema tisto, kar potrebujeta, da bi preprečila življenjsko (pre)obremenitev.

Psi ne nosijo hlač je zgodba o obsedenosti, pri kateri je pot usmerjena od nenavezanosti do človeške topline, ne pa obratno. Juha sicer poskuša spremeniti Mono, da bi čim bolj ustrezala njegovi fantaziji, vendar mu ta moč vzame nazaj skozi dinamiko njunih spolnih transakcij, ki se končajo v nazornem finalu. Tam je vsaka njuna želja potisnjena do točke preloma.

Označiti film zgolj za provokacijo bi bilo povsem napačno. Njegova vizualizacija je racionalna in vsebinska. Poleg slikovite narave pa odpira tudi nekaj zanimivih razmišljanj o skrajnostih spolnega užitka in bolečine, o povezavi med travmo in spolnim prebujanjem in o vprašanju, kako lahko človeški um najde katarzo v fizični agoniji.

*Recenzija je objavljena tudi na portalu Deseta umetnost