30. LIFFe: Prva ljubezen (Hatsukoi)
Režija: Takashi Miike
Igralska zasedba: Masataka Kubota, Sakurako Konishi, Jun Murakami, Nao Ohmori
Datum izida: 17. maj 2019 (filmski festival v Cannesu)
Zadnje, kar si ob izrazito generični besedni zvezi »prva ljubezen« predstavljamo (zlasti, ker identičen naslov nosi tudi kopica drugih celovečercev), je odštekan, anarhičen kriminalni film, toda prav ta fraza označuje najnovejši projekt neverjetno produktivnega japonskega režiserja Takashija Miikeja. Kultni avtor je v približno treh desetletjih posnel več kot 100 filmov ter postal sinonim za pripovedi s kontroverzno vsebino: znan je po kriminalkah in grozljivkah, ki pogosto in s ponosom prestopijo vsako mejo dobrega okusa, a so zaradi redko videnih motivov in simbolike namenjene razmišljujočemu občinstvu. Velja omeniti, da se je v zadnjih letih preizkušal tudi v zgodovinskih spektaklih, ki so (vsaj po njegovih merilih) dokaj zadržani, a zato nič manj prepričljivi ter zgolj ponazarjajo njegovo vsestranskost.
Miikejeva filmografija (kolikor je je na evropska in ameriška tla sploh prišlo) ima tudi lahkotnejšo plat. Natančneje: ob temu, da je snemal tudi mirnejše filme, se celo v številnih grozovitih situacijah njegovih tipičnih izdelkov skriva humor, ki je temu primerno temačen. Toda če je bil gangsterski Ichi the Killer (Koroshiya 1, 2001) v svojem s sadizmom prežetem nasilju iz šokiranega občinstva zmožen izvabiti kvečjemu živčen hehet, se je Prvi ljubezni mogoče nasmejati od srca: brutalnosti v pričujoči krimi-komediji so namreč povsem prepojene s satiro.
Mlada prostitutka (Sakurako Konishi), odvisna od heroina in nič kaj starejši nadobudni boksar (Masataka Kubota), ki ima zaradi nedavno diagnosticiranega možganskega tumorja drastično skrajšano življenjsko dobo, se po zaporedju tragikomičnih naključij znajdeta sredi konflikta med jakuzo in kitajskimi triadami. Noči, ki ju čaka, gotovo ne bosta pozabila, pod pogojem, da jima jo uspe preživeti.
Prva ljubezen je predvsem črna komedija, v kateri pa v ključnih trenutkih useka patos. Ta pogosto nastopi po krvavih prizorih: kadar kadri niso nasičeni z nasiljem ali ne prikazujejo protagonistovih dvobojev, so velikokrat statični in okusno dolgi. Največ jih je vsekakor v prvi polovici: ta je namenjena zasnovi zgodbe, druga pa njenemu kaotičnemu razpadu. Dogajanje se postopoma stopnjuje ter postaja bolj in bolj kaotično, povsem nepredvidljivo. Zmeraj, ko je gledalec prepričan o nadaljevanju zgodbe, slednja zavije v drugo smer. Podobno presenečenje nudi povsem nepričakovana sekvenca, ki sklene zaključni obračun.
V vsem tem kaosu bi bilo lahko pozabiti na odnos med glavnima junakoma, če se Miike k njemu ne bi vedno znova vračal: v osrčje obglavljenj, zabadanj, mečevanja, tresenja s paralizatorji in neznansko pretiranih strelskih obračunov mu je nekako uspelo umestiti povsem neprisiljeno ljubezensko zgodbo, ki filmu daje prepotrebno človečnost.
Zaključni kader (podobno kot pri Ichiju) nekako ne deluje umestno, zdi se, da bi se film, ki je imel tudi v zadnjem dejanju na voljo kopico poetičnih trenutkov, lahko končal kako minuto prej ter tako gledalcu dal večji občutek izpolnitve.
Omenjena pomanjkljivost pa je ena redkih: četudi pripoved, ki sestoji iz serije povsem nepredvidljivih zapletov in neznanske množice likov, po prvem ogledu marsikomu ne bo stoodstotno jasna, Prva ljubezen nasmeji ter mine, kot bi mignil – privrženci kultnega režiserja se lahko veselijo njegove nove uspešnice, tisti, ki ga šele želijo spoznati, pa imajo za to zdaj odlično priložnost.
Ocena: 8/10
Film bo v sklopu LIFFa predvajan 16.11. ob 21:20 v Kinu Bežigrad ter 23.11. ob 21:30 v Kinodvoru.
