Primerjalna recenzija: Patrick Melrose – knjiga vs. serija

Knjiga: Edward St Aubyn – Patrick Melrose (1. del)
Leto izida: 2020
Založba: Mladinska knjiga
Prevod: Uroš Kalčič

Serija: Patrick Melrose
Datum izida prve sezone: 12. maj 2018
Režiserja: Edward Berger, David Nicholls
Igralska zasedba: Benedict Cumberbatch, Jennifer Jason Leigh, Hugo Weaving, Holliday Grainger,
Jessica Raine, Prasanna Puwanarajah, Dainton Anderson

Britanski pisatelj Edward St Aubyn je pentalogijo Patrick Melrose pisal med letoma 1992 in 2012, trilogija, ki je pri Mladinski knjigi izšla leta 2020, pa je sestavljena iz treh delov: Saj je vseeno, Slaba novica in Kanček upanja. V teh delih se avtor spoprime z lastnim odraščanjem, s sadističnim, brezbrižnim in mazohističnim očetom, ki mu je psihično in fizično mučenje ljudi in živali predstavljalo edini užitek in cilj v življenju: »[…] s cigaro je zasačil zablodelo mravljo, ki je z osmojenimi tipalkami bežala iz zadnjega požigalskega napada.« Ekranizacijo smo v obliki petdelne serije z Benedictom Cumberbatchem v glavni vlogi dobili leta 2018. Po zaslugi serije in odličnih igralskih sposobnostih glavnega igralca so se oči širše javnosti usmerile tudi na literarno delo, ki je že dobilo upravičen naziv »dolgo spregledana literarna klasika«. Avtor je bil za svoj avtobiografski cikel nominiran za Bookerjevo in Guardianovo književno nagrado. Letos bosta v slovenščini izšla še preostala dela, Materino mleko in Končno.

Kaj je tisto, zaradi česar smo šele po predvajanju serije dali priložnost tudi pisani besedi, ne moremo vedeti zagotovo, tisti, ki smo priložnost dali obema medijema, pa se lahko strinjamo, da je zgodba prikazana na dva različna načina, sam motiv in tematika, ki ju je avtor želel izpostaviti, pa se v seriji ne porazgubita, kar je pri ustvarjanju filmskih adaptacij po literarnih predlogah najbolj bistveno. Glavna prednost serije je ravno ta kontrasten način podajanja zgodbe, ki si ga ob prebiranju romana sami ne moremo ustvariti. Ravno tukaj se izkaže, da imamo pred sabo dva popolnoma različna medija. Črnega humorja v sami knjigi ni moč zaznati v tolikšni meri, kot je prikazan v petdelni seriji, pri kateri se določenim kadrom iz srca nasmejimo, a se že zavoljo same tematike kaj hitro spet zresnimo.

Avtobiografija, ki je prikazana predvsem kot roman o spolni in duševni zlorabi znotraj Patrickove družine, na prvi pogled deluje stilsko in jezikovno lahkotna, vsebinsko pa je lahkotna ravno toliko, kolikor je pri temi spolne zlorabe sploh možno. Ta roman je več kot zgolj knjiga, v kateri se spoznamo z žrtvijo spolne zlorabe in njegovo zgodbo. To je psihološki roman, v katerem se za vsako metaforo skriva globlji pomen, nadrobno opisovanje duševnih stisk, Patrickovi neposredni notranji dialogi in boji pa so skrbno dodelani – kljub navidezni preprostosti skrivajo izrazitejši pomen in dajejo celotni zgodbi širši romaneskni kontekst. Lahko se zgodi, da ravno tem protagonistovim notranjim dialogom med branjem nehote ne posvečamo dovolj pozornosti, so pa v seriji zaradi barvite nadrobnosti zelo jasno vidni in mimo njih nikakor ne moremo, saj se tako spoznavamo s Patrickovo preteklostjo.

Roman je razdeljen na tri dele. Prvi del, Saj je vseeno, se osredotoča predvsem na opisovanje Patrickovega očeta Davida, odnosa med Davidom in materjo Eleanor ter njunega položaja v aristokratskem krogu, ki mu pripadata. Bogastvo in plemiška družba sta bila Patricku po bogati ameriški materi in plemiškem očetu znana že od mladih nog. V drugem in tretjem delu nam avtor izluščeno predstavi Patricka, njegovo borbo z alkoholom in drogami ter njegovo cinično nrav, ki se prefinjeno meša s pravo mero humorja in izrazito lahkotno mržnjo do vsega, kar pripada angleški visoki družbi.

Knjiga nas linearno vodi od Patrickovih otroških pa vse tja do zrelih let. Medtem ko se prvi del serije začne z očetovo smrtjo in Patrickovim odhodom v New York (drugi del romana), se drugi del serije začne s prvim delom romana. Vsaka epizoda serije tako predstavlja en del romana. Serija nas že na samem začetku postavi v središče dogajanja – stavek Patrickovega prijatelja, ko ta odhaja po očetov pepel v New York, »Se vidimo, ko boš popolnoma nov človek«, nakazuje na odrešenje, ki lahko končno nastopi, zdaj ko je mučitelj mrtev. V knjigi moramo na ta moment čakati kar nekaj časa. Vmes se spoznavamo z odnosi in okolico, ki jim je Patrick kot majhen otrok izpostavljen, v seriji pa to h gledalcu prihaja po delčkih, tistih, ki nam jih je Patrick voljan razkriti. Glavni junak v vrtincu ekstaze alkohola in drog postopoma odkriva grozljive skrivnosti svojega otroštva, ki jih želi zaradi sramu in groze v svojem treznem stanju potlačiti. Glede na to, da je to Patrickova zgodba o iskanju izhoda iz začaranega kroga samouničevanja, ne preseneča, da ob gledanju serije dobimo občutek, da je celotna minutaža skoraj izključno namenjena samo Patricku oziroma Benedictu. Vsi ostali liki so pravzaprav zgolj stranske osebe, ki ga pomembno dopolnjujejo, vse dogajanje pa je vendarle zgoščeno okoli Patrickovega iskanja samega sebe.

Osrednji motiv se v romanu razvija skupaj s pripovednimi osebami. Prijatelj Patrickovih staršev Victor nam ta motiv tudi predstavi, ko razkrije, da piše knjigo o identitetah. Kdo in kaj torej smo ter kdo nas izoblikuje? Izrednega pomena je pogovor med Patrickovo mamo Eleanor in Victorjem, kjer na njeno pripombo »če je že kaj v psihi, potem je to, kdo si« prijatelj Nicolas, ki pogovoru prav tako prisostvuje, odgovori: »Kako lahko ločiš to, kdo smo, od tega, kdo mislimo, da smo?« S tem nas pisatelj seznani, kaj vsem vpletenim v romanu sploh predstavlja identiteta. Vsak opis dejanj je košček v mozaiku. Tako kot se Victor za namene svoje knjige ukvarja s tem poglavitnim vprašanjem, se bralec ob nadrobnem spoznavanju zgodb vseh vpletenih, najbolj pa Patrickove, seznanja z vprašanjem identitete. Že samo ena misel je dovolj, da se pokaže, kaj je tisto, kar je osebi pomagalo pri izoblikovanju celotne podobe. S tem, ko Patrickov oče v krogu prijateljev enkrat izreče, da bi morala biti vzgoja nekaj, »o čemer bi otrok pozneje rekel: Če sem to preživel, lahko preživim vse«, nam avtor implicitno in skrajno prefinjeno nakaže njegovo nrav. Vprašanje identitete je v seriji zaradi izjemnih, stilsko dovršenih kadrov ter slikovito prikaznih osebnostnih karakteristik ljudi, ki jih tudi stranski igralci odlično demonstrirajo, še bolj izpostavljeno.

Duševno stanje glavnega junaka in njegove stiske so prikazane zelo nazorno. A vendarle bralec skozi celoten roman čaka na tisti odločilen trenutek, ko bo Patrick kljub vsemu dokončno sprejel odločitev odpuščanja ali pa vsaj poskus spravitve s svojo preteklostjo oziroma očetom. Kljub izjemo močnemu karakterju glavnega junaka, ki sestoji predvsem iz samoironije in cinizma, in kljub dejstvu, da se Patrick utaplja v drogah in alkoholu, pri njem nikoli ne dobimo občutka samopomilovanja. Njegova pot do streznitve in spoznanja, kako tragičen in nesrečen lik je bil njegov oče, je bila mučna in naporna. V seriji se nam Patrickov boj z notranjimi demoni pokaže na koncu drugega dela, ko se kot odrasel človek sooča s peklenskim odvajanjem od drog, vzporedno pa se nam prikazuje soočanje malega Patricka z očetom. To je tudi trenutek, ko pride do izraza neomajna moč glavnega lika. V največjem trpljenju, tako odraslega kot otroškega Patricka, se trmasto odloči, da bo vztrajal. Kot otrok se odloči, da se očeta, ki ga ob večerih z ustrahovanjem sili k molku, ne bo bal. Kaj je potrebno, da oseba doseže to brezpogojno notranjo odločitev? Na začetku izvemo, da je Patrick že večkrat skušal prenehati z zlorabljanjem substanc pa se tega ni držal, zakaj mu je sedaj uspelo? In zakaj verjamemo, da se mu bo tokrat posrečilo? Mogoče je potreben popoln padec v brezno, popoln brezup in popoln razkroj duše. V knjigi težko zaznamo to izjemno pomembo točko brezupa, ta preobrat, v seriji pa je ravno ta trenutek prikazan izjemno ilustrativno in jasno, pomešan je s spomini, bolečino, grozo, otroštvom. Patrick je očiščenje duše (in telesa) dolžan zagotoviti samemu sebi.

Ustvarjalcem serije je Patrickov boj z drogami in zasvojenostjo uspelo prikazati predvsem z zvočnimi kulisami in barvitimi prizori, ki so skupaj uprizarjali atmosfero jasnega boja – uiti slikam preteklosti. Dobesedna barvitost, jasnost, živahnost barv, ki jih vidimo v seriji, lahko na trenutke delujejo nekoliko kičasto, še zlasti ob dejstvu, da sta motiv in zgodba njihovo popolno nasprotje. Vseeno pa se raznobarvnost in nekoliko pester karakter serije skladata s prefinjenostjo spominov glavnega junaka.

Kako močna in – kljub ciničnosti in samoironiji – plemenita oseba moraš biti, da spoznaš, da so rane, ki so ti bile zadane, pravzaprav samo krik na pomoč tistega, ki rane zadaja? Da so bila vsa dejanja tistega, ki bi te moral varovati, samo projekcija njegovega lastnega otroštva. Mogoče in verjetno je, da bi tudi David postal popolnoma drug človek, če bi mu bila namenjena kariera glasbenika, če ne bi bil tudi sam podvržen pedofilskim učiteljem in tepežem starejših dečkov. Povsem možno je, da bi tudi Davidu uspelo postati čisto spodobno človeško bitje, če ne bi bil podvržen materinemu hladu in vsej uradni perverziji, ki ji je bil kot otrok izpostavljen. V tem se kaže tragičnost Patrickovega očeta, v stavku »Bolj kakor zoprno vraževerje, da naj nastavim še drugo lice, me prepričuje tista silna nesrečnost, s katero je oče živel … ampak da bi komu odpustil, moraš biti prepričan, da se je vsaj malo trudil spremeniti katastrofalni potek, ki so mu ga začrtali genetika, razred in vzgoja« pa Patrickova moč volje in razuma. Kljub temu da očetu morda še ni popolnoma pripravljen oprostiti, ga je pripravljen vsaj razumeti.

»Starši nas zafurajo čisto nevede,« izreče Patrickova znanka, in to je ena izmed glavnih misli romana. Včasih se nam zdi, da bi otroci morali priti z navodili za uporabo. Patrick svojo zgodbo na koncu zaupa najbližjemu prijatelju, s tem bo mogoče ozdravel, pravi sam. Avtor pa je za Literary Hub povedal, da je to naredil tako, da je svojo zgodbo zapisal.