Primeri inšpektorja Vrenka

Režija: Slobodan Maksimović in Boris Jurjaševič
Igralska zasedba: Dario Varga, Katarina Čas, Lotos Šparovec, Jurij Drevenšek, Janez Hočevar, Barbara Lapajne Predin
Datum predvajanja: 8. januar–21. februar 2021 (RTV Slovenija)
Ocena: 7

Podatek, da so Primeri inšpektorja Vrenka najbolj gledana serija RTV Slovenija v zadnjih desetih letih, ne preseneča iz več razlogov. Eden je vsekakor ta, da je pot že bila tlakovana – za uspešen prodor žanra kriminalke v slovensko popularno kulturo so v lanskem in predlanskem letu poskrbeli filmi in serije, kot so Korporacija, Vsi proti vsem, V imenu ljudstva in seveda Jezero. Tako kot zadnja tudi obravnavana serija sloni na knjižni predlogi, kar je še dodaten plus – med gledalce lahko sedaj pripišemo še bralce. Tretji (in ne nujno najpomembnejši) razlog pa je ta, da so Primeri inšpektorja Vrenka čisto soliden in zelo gledljiv izdelek.

Serija je sestavljena iz šestih epizod, ki slonijo na treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja (ta je pri projektu sodeloval tudi kot scenarist), vsak roman pa predstavlja predlogo za dve epizodi. Dogajanje je postavljeno v Maribor (čeprav so skoraj vsi igralci Ljubljančani, a o tem kasneje), v njenem žarišču pa je umsko nadvse izvežbani inšpektor Martin Vrenko (Dario Varga), ki skupaj s sodelavcema Oskarjem Brajdičem (Lotos Šparovec) in Markom Breznikom (Jurij Drevenšek) rešuje bolj ali manj verjetne umore. Obrobni liki so še Martinov oče Boris (Marko Hočevar), Vrenkova 15 let mlajša izbranka Mojca (odlična Katarina Čas) in venomer sitna šefica Berta Baloh (Barbara Predin Lapajne).

Kot največjo odliko Primerov bi izpostavila režijo, odlični pa sta tudi fotografija (Maribora bržkone ni bilo težko narediti lepega; zasluga gre Vladanu Jankoviću) in glasbena podlaga (Anže Rozman); s tehničnega vidika je serija skratka zelo uspešna. Tudi primeri, s katerimi se protagonisti spopadajo, so zgodbeno zanimivi in kljub pomanjkanju realizma dovolj dobri, da nas potegnejo pred televizor. Manj prepričljivi pa so scenarij, razvoj likov in njihovih odnosov ter sama igra.

Dialog pogosto izpade zelo umeten in prisiljen, pavze, med katerimi naj bi se igralca jezno/zamišljeno/preračunljivo opazovala, pa so razpotegnjene do točke nelagodja. Primer dialoga iz druge epizode zadnjega dela:

Humer: A že veste, kaj je s Sanjo blo?
14 sekund tišine
Vrenko: Popravlate avtomobile?

V omenjenih 14 sekundah je Varga poskušal po svojih najboljših močeh zmesti osumljenca s svojim hladnim in sumničavim pogledom, a prizor je tako dolg, da postane že smešen – in takšnega dialoga je v seriji veliko. Besedilo je pogosto podano na zelo gledališki, neživljenjski način, zaradi česar tudi sicer čustveni prizori ne pridejo do izraza, npr. ko se oče in sin zbližata.

Knjig nisem brala in prepričana sem, da je tam to bolje opravljeno, a v ekranizaciji je karakterizacija pogosto neizbrušena, zaradi česar liki ostajajo enodimenzionalni; o Vrenku po skoraj šestih urah materiala tako ne znam povedati veliko. Rad ima očeta (kar ni osebnostna značilnost), podpira drugačnost (sicer to samo enkrat jasno in glasno pove, skoraj kot moralo na koncu pridige) in všeč mu je jazz; ali pa mu je nemara všeč samo 15 let mlajša lastnica jazzovskega lokala? Njegova zveza z Mojco je precej dolgočasna in brezosebna, saj nimata skoraj nič skupnega, uspešna pa je bolj ali manj samo zaradi Katarine Čas, daleč najbolj izkušene in primerne igralke za televizijo. Tudi Vrenkov odnos z očetom ne prispeva ničesar k razvoju pripovedi (mogoče izvzemši čisto zadnji prizor), prav tako sta neizdelana Brajdič in Breznik. Slednji je na začetku še kar obetaven; izvemo, kakšen parfum uporablja mama njegove punce, kar je prikupen detajl, relevanten za zgodbo, in takšne na videz nepomembne podrobnosti prispevajo k temu, da lik zadiha in oživi. Sčasoma pa tudi Breznik zbledi v ozadje z Brajdičem, čigar imena si zaradi nerelevantnosti vloge nikakor nisem mogla zapomniti.

Ustvarjalcem je bilo že na začetku predvajanja očitano, da nobena od vodilnih oseb nima štajerskega naglasa, kar je popolnoma legitimen očitek; skoraj vsa zasedba govori izključno v ljubljanskem narečju, niti v pravilni slovenščini torej ne. Smetana govori v ljubljanščini, medtem ko je štajerščina rezervirana tako rekoč za rajo – v narečju tolčeta samo preprosti kmet in mladoletni zmikavt, kar je precejšnja nepazljivost s strani ustvarjalcev. Prepričana sem, da njihov namen vsekakor ni bil poniževati drugih narečij in poveličevati centralnega, a vseeno gre za precej netaktno gesto.

Neobčutljiva in že kar šovinistična je v Primerih tudi reprezentacija žensk. Akterji so izključno moški, edina ženska, ki bi lahko kaj bila, pa je zreducirana na stereotipno vlogo sitne šefice, katere celotno vlogo bi lahko povzeli z »A je kej nov’ga?«. Demšar je v intervjuju dejal, da se ne počuti sposobnega pisati z zornega kota žensk in ga zato skrbi, da dela ne bi opravil dovolj dobro, a glede na neprepričljivost moških likov škoda ne bi bila prav velika; vsekakor bi bilo primerno, da bi vsaj ena aktivna vloga pripadla igralki (npr. obrobna vloga forenzika ali Brajdiča). Spodbudno se je začel zadnji tandem serije z naslovom Brez zavor, a končal kot popolno razočaranje. Tematizirano je spolno nasilje, omenjano je gibanje Me Too, umirajo samo ženske in razplet se glasi: da tako pač je, saj si je ženska pravzaprav sama kriva, zakaj pa ni nič naredila, posiljevalec pa je kaznovan z – grdim pogledom. Nadaljevanka bi naredila več že s tem, če bi na koncu epizode dodala pobudo za podpis peticije Samo ja pomeni ja.

Serija je skratka preveč okostenela in zastarela, da bi bila odlična. Medtem ko je tehnični vidik izpopolnjen, igra ostaja neživljenjska (kar je širši problem, neodvisen od posameznega igralca), karakterizacija pa površna in reprezentacija nezadostna. Primeri inšpektorja Vrenka so kljub vsem očitkom dobra serija, vredna ogleda, a v primeru druge sezone bi vsekakor bilo imenitno, če bi katerega izmed izpostavljenih vidikov poskušali izboljšati.