Prijateljstvo na preizkušnji
Naslov: Gepack Režija: Žiga Kukovič Scenarij: Žiga Kukovič Fotografija: Matic Gabriel Igralska zasedba: Maks Dakskobler, Tine Ugrin, Robert Kladnik, Jan Gerl-Korenč, Pia Skvarča Datum izida: 25. januar 2024 (Slovenija) Ocena: 3/5
Gepack je izjemno ambiciozen projekt režiserja Žige Kukoviča in celotne ekipe. Produkcija, od večletnega pisanja scenarija do le meseca snemanja in dolge post-produkcije, je potekala skorajda brez finančnih sredstev. Celotna ekipa je delala prostovoljno, brez kakršne koli plače. Rezultat je pristen prikaz prijateljstva, poln srčnosti in z veliko dobrimi idejami, ki pa so ponekod izpeljane pomanjkljivo. Film sledi zgodbi štirih prijateljev, ki se na vroč poletni dan usedejo v star mercedes in se odpeljejo po magistrali na festival v Umag. S toplimi barvami, komičnimi dialogi in poletnimi romancami Gepack spominja na klasične filme ceste, vendar je kmalu očitno, da ni povsem klišejski. Zgodba nam je podana nelinearno, s pogostimi flashbacki na noč koncerta v »Kurc klubu«. Številni zapleti zadržijo naše zanimanje, čeprav se v drugi tretjini film preveč upočasni. Poleg tega je tematsko raznovrsten – povečini sicer raziskuje dinamiko štirih prijateljev, a se ukvarja tudi z romantičnimi razmerji in LGBT tematiko.
Kemija med zasedbo je razvidna že od samega začetka. Po kratkem prologu se glavni liki dobijo na parkirišču pred odhodom na pot. Spoznamo jih prek izredno naravnega dialoga, ki je prepleten s komičnimi izjavami in dinamično igro: Bošti (Jan Gerl-Korenč) je odgovoren, Jon (Tine Ugrin) je lahkoživ ženskar, Nace (Robert Kladnik) skrbi za brezskrbno vzdušje, Srečo (Maks Dakskobler) pa je zasanjan umetnik. Delujejo kot prava skupina prijateljev, ki bi jo lahko srečali v vsakdanjem življenju, čeprav so posamezni liki na začetku nekoliko klišejski: eden je »ta smešen,« drugi »ta odgovoren« in tako dalje. Film poskusi vsakega od njih razviti, a na zelo minimalne načine. Srečo, ki mu je izmed četverice namenjenega največ časa na platnu in bi lahko deloval kot glavni lik, je edini, ki mu tekom filma to zares uspe, saj se opogumi in svoji simpatiji izpove neuslišano ljubezen. Bošti se sicer sprosti, ampak mu poleg komičnih vložkov ni posvečene veliko pozornosti. Jon poleg Sreča zavzame največ časa na platnu, pa vendar ostaja isti. Njegov skorajda mizogin odnos do žensk, s katerimi je v razmerju, se ne spremeni, čeprav se njegova mačoidnost proti koncu nekoliko umiri in nam pokaže svojo nežnejšo plat, vendar le v odnosu do svojih moških prijateljev. Nace je edini od glavne zasedbe brez kakršnekoli romantične zgodbe, proti zaključku filma pa nam je razkrito, po tem, ko ga Jon zmerja s homofobno žaljivko, da je gej. Ko Jon to izve, se mu opraviči in prijatelja delita čustven objem. Vključitev gej lika je seveda dobra odločitev, pa vendar se zdi, da bi se lahko bolje razvil, saj namreč izpade, kot da je bil dodan le z namenom, da služi zaključku Jonove zgodbe.
Osrednjo nit filma zavzema Srečova zgodba, saj se je zapletel z ljubljanskima dilerjema in jima obljubil, da bo prepeljal paket čez hrvaško mejo. Film ostaja napet od začetka, ko Srečo sumljivo položi svojo prtljago v »gepack«, do trenutka, ko ekipa preide mejo. Napetost se počasi stopnjuje, ko se tako gledalcem kot Srečovim prijateljem razkriva več in več podatkov o vsebini paketa in Srečovi nalogi. K temu pripomore skrivnostna Nia (Pia Skvarča), sodelavka dilerjev, ki naj bi Sreča na poti spremljala in nadzorovala. Nia je prva izmed glavnih likov, ki jo spoznamo, saj prej omenjeni prolog prikaže poroko in nesrečen zakon njenih staršev v otroštvu. Ko jo spoznamo v sedanjosti, je nezaupljiva in vzkipljiva, ko pa se ji po prvem neuspelem poskusu uspe pridružiti skupini prijateljev, nam je prikazana njena drugačna plat. S fanti se šali in zabava, čeprav njeni motivi ostanejo skriti. Odpeljejo se naprej, nakar sledi najboljši prizor v filmu, samo prečkanje meje. Napetost tu doseže vrh, saj je ekipi na pot postavljena vedno nova prepreka, vseskozi pa se komična atmosfera ne izgubi. Zapleti so nepričakovani, a ostajajo v meji realnega in so na koncu elegantno razrešeni. Vsaka sekunda dogajanja je zelo dobro izkoriščena in služi razvoju zgodbe, odnosov med prijatelji ali obojega hkrati. Stil humorja, ki prepleta celoten film, je še povzdignjen v napetih pogovorih med ekipo junakov in hrvaškim policajem (Neven Paleček Papageno), ki jih zaslišuje. Popolno nasprotje prehoda meje pa je prizor, ki se pojavi nekoliko pred tem, na polovici filma, potem ko se skupini pokvari avto in čakajo na mehanika. Film se tu upočasni in izgubi zagon, ki ga je pridobil na začetku. Sledi skorajda videospotovska sanjska vizija s plešočim dekletom v srebrni obleki in glavnimi liki, ki brez majice skačejo po cesti, preden se film vrne v realnost. Prizor je edini svoje vrste, ne ukvarja se z nobeno od osrednjih tem, ne razvije nobenega lika, ne pelje zgodbe in ni zares zabaven, torej ne služi pravzaprav ničemur razen estetskim posnetkom za v napovednik.
Poleg zgodbe o tihotapljenju in prijateljskih dinamik glavnih likov se film povečini ukvarja z ljubeznijo. Prikazana nam je iz več smeri: ljubeče, skorajda komično razmerje Boštija in njegove punce, Jonovi kratki »flingi«, disfunkcionalno razmerje Niinih staršev in predvsem Srečova zatreskanost. Kljub temu je tema premalo razvita, večino filma ostaja v ozadju, na samem koncu pa postane osrednja, ne da bi bila pred tem dodelana. Čeprav je neprestano prisotna, ji je preprosto namenjeno premalo pozornosti, da bi delovala kot emocionalno središče zgodbe. Te odločitve pravzaprav ne razumem, saj je prikaz prijateljstva med glavnimi štirimi liki izvrsten in bi sam po sebi več kot zadostoval. Fantje se prepirajo in žalijo, večkrat izgubijo potrpljenje drug z drugim, pa vendar jim na koncu uspe in se njihovo prijateljstvo s tem le še okrepi. Zaradi tega pomanjkanja fokusa na elemente, ki bi morali biti osrednji, Gepack, sicer zabaven, iskren in ambiciozen film z napeto zgodbo in povečini všečnimi liki, ostaja povprečen.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček
