Prijatelja za vedno (The Upside)
Režija: Neil Burger
Igralska zasedba: Bryan Cranston, Kevin Hart, Nicole Kidman
Datum izida: 8. september 2017 (Mednarodni filmski festival v Torontu), 10. januar 2019 (Slovenija)
Ocena: 5
Prijatelja za vedno je nesrečno poslovenjena tretja priredba francoskega izvirnika Prijatelja (Intouchables, 2011), pred tem smo bili deležni indijske in argentinske različice. Pripoveduje o bogatem belopoltem tetraplegiku, ki službo spremljevalca ponudi netipičenmu kandidatu: temnopoltemu, neprivilegiranemu bivšemu kaznjencu. Žal se nam do konca filma ne uspe prikopati globlje od teh oznak.
Phillip (Cranston) je uspešen avtor in investitor, ki je vse od nesreče pri jadralnem zmajarstvu, v kateri je izgubil tudi ženo, prikovan na voziček. Ko potrebuje novega negovalca, izbere Della (Hart), ki prav takrat išče službo, da bi zadostil kriterijem pogojnega izpusta, in se po srečnem naključju udeleži razgovora pri njem. Čeprav spočetka nimata veliko skupnega, ju združuje podoben smisel za humor, sčasoma pa vsak pride do spoznanja, da je sposoben ceniti in se vživeti v svet drugega – do tega zaključka režiser Neil Burger vsaj vodi gledalca, ki nejeverno zajema sapo, ko Dell uživa v operi in slikanju, odobravajoče kima, ko Aretha Franklin zapoje zapostavljeno arijo Nessun dorma in nasploh potoči solzo nad situacijo, v kateri se depresiven moški sprosti v družbi sproščenega človeka, neodgovornež pa se pod vplivom organiziranega mogotca zresni. Osrednje dogajanje dopolnjuje Dellov odtujen odnos s sinom in obujanje Phillipovega ljubezenskega življenja po dolgotrajnem žalovanju.
Zaplet je tragično zvest izvirnemu scenariju, a če je že priredba sama nenavdihnjena, lahko nasprotno trdimo za osrednje nastope, ki, kar se kvalitete tiče, vzdržujejo standard izvirnika. Cranston in Hart ter Nicole Kidman v stranski vlogi Phillipove asistentke so v svojih vlogah prepričljivi in jih ni težko vzljubiti.
Zgodba prepletanja razredov in preseganja stereotipov sama po sebi ni bila izvirna že v prvotnem filmu, vendar je bila ideja izvršena s takrat še neobrabljenim zapletom: občinstvo je film vzljubilo, Omar Sy pa je celo prejel cezarja za glavno vlogo. Sedem let pozneje (projekt je zastal tudi zaradi zapletov z distribucijsko hišo The Weinstein Company) ameriška različica ne prinaša ničesar novega, niti na ravni zgodbe niti kar se tiče razvoja likov, kljub lahkotnim in prepričljivim nastopom Cranstona ter Harta v glavnih vlogah.
Čeprav je film za spoznanje predolg in naphan s stereotipi, uspešno kratkočasi, nekaj izvirnega humorja pa ga lepo, a nezadostno dopolnjuje. Resda je vpeljevanje protagonistov iz socialno ogroženih skupin nezanemarljivega pomena, a ne na račun izvirnosti in kvalitete končnega izdelka. Od priredbe se vendarle pričakuje kaj več. Zadoščal bi omembe vreden prispevek (najsi je to novost ali sprememba v prikazu ali zgodbi sami), ki bi utemeljil potrebo po njej. Žal ga ni najti.
Napovednik:
