Pretend It’s a City

Režija: Martin Scorsese
Igralska zasedba: Fran Lebowitz, Martin Scorsese, Spike Lee
Datum izida: 8. 1. 2021 (Netflix)
Ocena: 8

Martina Scorseseja seveda ni potrebno izdatno predstavljati. Mnogi ga zaradi njegovega filmskega opusa uvrščajo v kanon najboljših (še živečih) režiserjev. A osebno se mi zdi še veliko pomembnejše, da se Scorsese zavzema za ohranjanje filmske umetnosti in dediščine. Tematike se je lotil tudi v nekaterih od svojih dokumentarnih filmov, formi, h kateri se redno vrača skozi celotno kariero. Žanru, ki ga zapolnjuje tudi s svojo ljubeznijo do glasbe. In do New Yorka.

Scorsese je ob Woodyju Allenu najbrž edini filmski režiser, ki je tako spojen s tem mestom, v katerem se je rodil, odraščal in pričel kariero. Ki se mu je vedno znova posvetil, dokumentarno med drugim s pogodbenim delom za javno upravo (New York City … Melting Point, 1966), prikazom demonstracij proti vietnamski vojni (Street Scenes, 1970), portretom italijanskih priseljencev po vzorcu lastnih staršev (Italianamerican, 1974), poklonom simboliki Kipa svobode (Lady by the Sea: The Statue of Liberty, 2004) in dokumentarcem o ameriškem stebru ne zgolj literarne kritike New York Review of Books (The 50 Year Argument, 2014). V ta segment njegovega ustvarjanja sodita tudi zdaj že dva projekta s Fran Lebowitz oziroma o njej, celovečerni film Public Speaking (2010) in miniserija Pretend It’s a City (2021). Slednjo bi lahko smatrali kot Scorsesejev poklon ob avtoričini 70-letnici.

Temeljno vprašanje tega zapisa se torej mora glasiti: kdo je Fran Lebowitz? Kdo je avtorica, ki jo je pred kratkim v slovenskem državnem zboru citiral tudi koordinator Levice Luka Mesec?[1] Kdo je avtorica, katere delo je tri leta pred svojo smrtjo David Bowie uvrstil na seznam stotih poglavitnih knjig v svojem življenju?[2] Frances Ann Lebowitz se je rodila v New Jerseyju in od leta 1969 živi v New Yorku. Svoje publicistično delo je pričela pod taktirko Andyja Warhola. Iz kolumn, ki jih je pisala za njegovo revijo Interview ter za žensko revijo Mademoiselle, je sestavila vsebino svojih prvih dveh knjig, esejističnih zbirk Metropolitan Life (1978) in Social Studies (1981), s katerima je zaslovela zaradi svojega neposrednega in pikrega ter s suhim humorjem začinjenega sloga komentiranja družbenega dogajanja. Ne moremo ravno trditi, da je Fran Lebowitz produktivna pisateljica. Po omenjenih knjigah je leta 1994 izdala še en izbor svojih kolumn (The Fran Lebowitz Reader) in otroško knjigo (Mr. Chas and Lisa Sue Meet the Pandas), od tedaj pa je domnevno zasnovala, pričela in opustila nešteto knjižnih projektov. Tole pisateljsko blokado prekinja njeno občasno delo za revijo Vanity Fair, hkrati pa nekdanja avtorica svojo kreativno energijo usmerja drugam. Mogoče jo bo kdo prepoznal s televizijskih ekranov (recimo iz serije Zakon in red) ali filmskega platna (zaigrala je tudi v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta, 2013). Velika večina Američanov jo pozna predvsem zaradi njenih javnih nastopov oziroma izdatnih turnej, na katerih kot govorka predstavlja svoja stališča. Neameričani pa je nemara res ne bi poznali, če se njenih portretov ne bi lotil Scorsese.

Se spomnite skladbe Everybody’s Free (To Wear Sunscreen) sicer predvsem filmskega režiserja Baza Luhrmanna, ki je izšla leta 1999? V tekstu, ki je pravzaprav sestavljen kot odgovor na kolumno Mary Schmich[3], se najdeta tudi vrstici:

Live in New York City once but leave before it makes you hard
Live in northern California once but leave before it makes you soft

Fran Lebowitz ni nikoli odšla in to, kar je nasičila v sebi v vseh teh letih, je ravno to velemestno stanje duha. Onkraj optimizma, idealizma in iluzij – strogo realistično, mestoma ostro in hladno. Tako mesto v ožjem kot družba v širšem smislu imata svoje prednosti, ki pa jih seveda ne moremo uživati brez hkratne izpostavljenosti njunim slabostim. Ne moremo imeti recimo knjižnic, koncertnih dvoran in drugih kulturnih institucij v nekem vakuumu – brez sebičnih someščanov, glasnega prometa, umazanih ulic, potrošniške mrzlice, obsedenosti s športom, požrešnega kapitalizma in drugih stalnic sodobnega zahodnega sveta. Spremembe so načeloma možne in vsekakor zaželene, a v praksi pravzaprav ali minimalistične ali nerealne.

Približno znotraj teh koordinat se giblje miniserija Pretend It’s a City, sestavljena iz sedmih delov skupne dolžine dobrih treh ur in pol. Sam naslov je pojasnjen v prvem delu in se nanaša na – po mojem mnenju – v trenutni krizi še toliko izrazitejšo sebičnost ljudi. Lebowitz opazuje Newyorčane in turiste ter ugotavlja, da je večina zatopljena ali v svoje misli ali v svoje digitalne naprave, da večina opazi zgolj sebe in ne svoje okolice ter da je večini mar zgolj zase in za lastne parcialne koristi oziroma užitke. Ljudje ne opazijo, da je mesto ogromen organizem (ali, če želite, mehanizem), znotraj katerega morajo številni elementi najti način sobivanja v dobrobit vseh. Predstavljajte si torej, da gre za mesto, ne za vas kot posameznika.

Poleg omenjenega uvodnega dela so posamezni deli miniserije posvečeni kulturi, prometu, mestni politiki, športu in zdravju, individualnim pravicam ter knjižnicam in knjigarnam. Pretežni del vsebine je seveda osredotočen na Fran Lebowitz in njene javne nastope oziroma dialoge z Martinom Scorsesejem, Spikom Leejem, Alecom Baldwinom, Davidom Lettermanom, Olivio Wilde in drugimi. Ti pogovori so podčrtani z dodatnim arhivskim ali dokumentarnim materialom, ki dopolni oziroma ilustrira podane informacije ali stališča (prikaz posameznih elementov New Yorka, izseki iz televizijskih oddaj, fotografski material ipd.). Glavna odlika te miniserije ni vizualni jezik – zasnova je seveda pogosto zelo ponavljajoča se, kljub nekaterim simpatičnim prizorom, kot sta intervju v restavraciji ali sprehod po modelu New Yorka. A bodimo iskreni: česa se najbolj spomnite po odličnem monologu, dialogu ali okrogli mizi? Prostora, oblek, mimike in gestikulacije? Ali besed ter posledično izzvanih misli in občutkov? Pretend It’s a City je serija, ki jo lahko gledate ali tudi zgolj poslušate, in serija, ki bi jo morali tudi prebirati, vedno znova. Fran Lebowitz je morda neprijetna intelektualka, ker razkriva cinizem in egoizem sodobnega kapitalističnega Zahoda, a hkrati točno tisti tip publicistke, ki ga potrebujemo dandanes, v pandemičnem in – če bomo imeli ogromno sreče – kmalu postpandemičnem času. Učiteljica življenja in mišljenja, bolj dostopna, manj teoretično zagnana, predvsem pa brez dlake na jeziku. Tip sogovornice, ki morda ravnokar za zmeraj izumira. Ji lahko očitamo snobizem, elitizem? Ja, včasih. Jo lahko označimo za politično nekorektno osebo? Ja, tole je tako ali drugače zmeraj odvisno od lastne perspektive. Se Fran Lebowitz moti pri svojih stališčih? Ne. Živi pač znotraj svojega vrednotnega sistema, ki ga lahko delimo ali pa tudi ne. A vsakdo, ki odprtega uma objektivno opazuje našo zablojeno družbo, bo marsičemu, kar je izrečeno v tej miniseriji, moral prikimati in požreti slino. Resnice pač niso zmeraj prijetne.

[1] O lucidnosti izjave, da je »država, v kateri se je treba ves čas ukvarjati z njeno vlado, z njenim režimom, diktatura«, kdaj drugič …

[2] Navedbo na Facebooku je novinar John O’Connell kasneje nadgradil v knjigo Bowie’s Bookshelf: The Hundred Books that Changed David Bowie’s Life (2019).

[3] https://www.chicagotribune.com/columns/chi-schmich-sunscreen-column-column.html