Pregled leta 2023: Film/TV
Leto 2023 je z vidika filmov in televizije poteklo kot precej običajno, kar je predstavljalo dobrodošel oddih po dveh letih pandemičnih in popandemičnih negotovosti. Edina izjema pri tem je bila skoraj petmesečna stavka igralcev in scenaristov, ki je bila prva tako obsežna, skupna stavka po letu 1960. Kot taka je povzročila popolno zaustavitev vseh produkcijskih aktivnosti v Hollywoodu, posledice česar sicer v preteklem letu še niso bile vidne, bodo pa v tem letu zagotovo, saj je bilo že veliko filmskih izidov občutno zamaknjenih.
Televizijsko izobilje
Na strani televizijske produkcije ni prišlo do velikih premikov ali presenečenj. Širok nabor pretočnih platform, ki so v letu 2023 vstopile na slovenski trg, je še naprej ohranjal pestrost naših večerov pred malimi zasloni na visoki ravni. Morda je res minilo obdobje, ko smo vsi gledali nekaj velikih, navidez univerzalno priljubljenih serij, kot so bile Sopranovi, Kriva pota in Igra prestolov, saj je danes produkcija že zaradi samega števila pretočnikov bolj razdrobljena. Toda dobra plat tega je, da je tudi bolj bogata in raznolika – na nek način je v letu 2023 dobrih (ali vsaj zanimivih) serij bilo prejkone še preveč, saj se je zdelo, da smo nenehno v stanju nadoknadenja, lovljenja zadnje epizode ali cele sezone najnovejšega vročega naslova.
Na Netflixu so še posebej navdušili žanrski izdelki, kot so The Fall of the House of Usher, posodobljena priredba več del enega od začetnikov grozljivke Edgarja Allana Poeja; Bodies, znanstvenofantastična serija o skrivnostnem truplu, ki ga naplavi v več časovnih obdobjih; in Blue Eye Samurai, animacija o modrookem samuraju, ki se želi maščevati svojemu očetu, saj je zaradi svojih oči in rase izobčenec med etničnimi Japonci. Prav posebno presenečenje je bil metanarativni anime Scott Pilgrim Takes Off, kjer se je Edgar Wright vrnil kot producent, poleg tega pa so likom glasove posodili vsi igralci iz njegovega filma. Prav tako so tukaj znova veliko pozornosti požele zgodovinske drame, natančneje težko pričakovana zadnja sezona serije The Crown, ki se je ukvarjala s princeso Diano, in Queen Charlotte: A Bridgerton Story, ki je navdušila z reimaginacijo naslovne kraljice kot temnopolte ženske v neke vrste alternativni preteklosti Velike Britanije, kjer rasizem preprosto ne obstaja. Največji uspeh leta je za Netflix bila miniserija Beef, ki je osvojila kar tri zlate globuse; v njej absurden spor med moškim in žensko, ki drug drugemu želita povsem uničiti življenje, ilustrira njuna živčna zloma, v glavnih vlogah pa nastopita izvrstna Steven Yeun in Ali Wong.
Medtem HBO še vedno ostaja nesporni vladar t. i. premium televizije, ki jo označuje izjemno visoka produkcijska vrednost in vtis prestiža (morda se slednji ohranja prav v tem, da vztrajajo na epizodičnem izhajanju serij, v nasprotju z Netflixom, kjer te večinoma izidejo z vsemi epizodami naenkrat). Tako je na spletno kulturno sfero (in kritike) imela največji učinek v tem letu zadnja sezona serije Nasledstvo, ki je prejela štiri zlate globuse, vključno z globusom za najboljšo dramsko serijo. Prav tako priljubljena in brezhibno posneta je bila težko pričakovana drama Zadnji med nami, adaptacija istoimenske igričarske uspešnice o preživetju v postapokaliptični krajini, po kateri mrgoli z glivami okuženih zombijev. Podobno pozitivno kritiško sprejeta je bila še zadnja sezona Barryja, kjer se je vzdušje iz komičnega prevesilo v vse bolj resno in tragično.
Disney je še naprej nizal vojnozvezdne serije – The Mandalorian (3. sezona), Ahsoka in animirana antologija Star Wars Visions (2. sezona) – pri čemer sta prvi dve šli mimo brez večjega pompa in kritiške hvale, Vision pa je znova navdušila s tem, da je pokazala, kako širok in barvit je lahko vojnozvezdni svet, če si ustvarjalci dovolijo stopiti izven kanona in stran od že vzpostavljenih likov. Najbolj izstopajoča in priljubljena serija na platformi je bila tudi ena najbolje kritiško sprejetih in priljubljenih v tem letu, The Bear, ki z odlično igralsko zasedbo v visokem tempu narekuje stresa polno dogajanje v kuhinji in pokaže, kako se ta razleze tudi v zasebna življenja protagonistov – ali pa morda izhaja prav od tam. Omembe vredne serije z drugih platform in programov so še: Fionna and Cake, odličen odvod kultne animirane serije Adventure Time; nova sezona antološke serije Fargo, tokrat kot komentar trumpovske Amerike, z oklobučenim Johnom Hammom v glavni vlogi; znanstvenofantastični misterij Silo z Rebecco Ferguson; Gen V, odvod Amazonove superherojske satire The Boys; zgodba o odraščanju orjaškega dojenčka I’m a Virgo; inovativna detektivska proceduralna serija Poker Face režiserja Ryana Johnsona; The Curse, s kremžem prepojena satirizacija liberalcev in dobrodelnih oddaj z Emmo Stone v glavni vlogi – in še bi lahko naštevali.
Filmsko in festivalsko izobilje
Kar se tiče filmov, je 2023 postreglo z lepim številom odmevnih in raznolikih naslovov, ki so množice vabili v kinodvorane. Pri tem brez dvoma najbolj izstopa dvojica Barbenheimer, torej Barbie in Oppenheimer, katerih istodnevna premiera je delovala kot voda na mlin njuni gledanosti, saj je spletna skupnost iz njiju ustvarila pravi kulturni dogodek, čemur so sledili rekordni obiski v kinematografih. Filma sta si tako v vsebinskem kot v vizualnem pristopu popolnoma različna, in prav zaradi tega kontrasta sta postala takojšen del pop kulture, medtem ko nabor velikih imen, ki v njiju nastopijo, s Cillianom Murphyem, Margot Robbie in Ryanom Goslingom na čelu, seveda tudi ni igral nezanemarljive vloge. Oba sta se uvrstila tudi med najbolj dobičkonosne filme leta, na seznamu katerih najdemo tudi Brata super Mario film, ki je postal največja komercialna uspešnica, posneta po videoigri, in Varuhe galaksije, 3. dejanje, ki je prinesel zadovoljiv “happy ending” Marvelovi trilogiji o Varuhih. Prav tako ne gre spregledati animiranih filmov novega vala, ki nadaljujejo z bolj stilizirano in sproščeno, risarsko animacijo, ki se odmika od disneyjevske spoliranosti in realizma: takšna sta bila Spider-Man: Potovanje skozi Spider-svet, v katerem se njegova barvita norost hiperbolizira skupaj s številom spidermanov na zaslonu, in Ninja želve: Mutantska ujma, ki je poleg mračno komičnega vzdušja presenetila še z dobro spisano samoironijo in posodobitvijo klasičnih želvjih likov.
Tudi festivalsko dogajanje ni počivalo. Tekom leta smo se znova lahko udeležili Kurje polti, Festivala dokumentarnega filma, Kino Otoka, Festivala slovenskega filma, LIFFa, Festivala LGBT filma, Animateke in številnih drugih. Vesno za najboljši celovečerni film je prejel eksperimentalni film Tomaža Groma Ne misli, da bo kdaj mimo, ki je stalno v gibanju in beži pred nečim in proti nekomu, na LIFFu je vodomca prejela madžarska črna komedija Tri tisoč oštevilčenih opek, mešanica filma, gledališča, muzikala in komedije, ki preigrava koncepta resnice in dejstva. Na Animateki je slavil kratki film Neporavnani poljske animatorke Marte Magnuska, ki v pičlih sedmih minutah stopnjuje napetost z uporabo izrazne in učinkovite risbe ter močne metaforike, na festivalu LGBT filma pa Liuben režiserja Vencija Kostova, ki prikazuje izkušnjo s skrajnega roba: biti gej in migrant ter etnično, socialno in ekonomsko zatiran.
V tujini so se med največje nagrajence uvrstili francoska drama Anatomija padca (Cannes) režiserke Justine Triet, ki je s tem postala šele tretja ženska s to nagrado v zgodovini. Gre za sodno dramo z elementi trilerja, v kateri v glavni vlogi blesti Sandra Hüller. Na Berlinalu je zlatega medveda prejel dokumentarni film Adamant francoskega režiserja Nicolasa Philiberta o edinstvenem dnevnem centru za odrasle z duševnimi motnjami, na beneškem filmskem festivalu pa so glavno nagrado prejela Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa, nadrealistična feministična satira z Emmo Stone v frankensteinovsko-forrestgumpovski vlogi.
Slovenska produkcija je prav tako prinesla več novosti, v katerih so izstopali predvsem mlajši igralci in igralke: Opazovanje z Diano Kolenc v glavni vlogi, za katero je prejela tudi vesno, spregovori o nasilju in pomanjkanju empatije; Vzornik Nejca Gazvode, kjer prvič zaigra France Mandić, prikaže medvrstniško nasilje, osamljenost in pomen dostojanstva v letu 2021; Kaj pa Ester? Tosje Flakerja Berceta pa kot srednješolska komedija o ljubezenskem šestkotniku kar mrgoli z novimi obrazi in svežino. Med dokumentarnimi filmi gre izpostaviti Telo Petre Seliškar, ki je 20 let spremljala bližnjo prijateljico z redkimi avtoimunskimi boleznimi in bila za film tudi nagrajena z vesno za najboljši dokumentarni film, in film Pero, s katerim se je Damjan Kozole poklonil življenju in delu ikoničnega igralca Petra Musevskega.
Pregledi, kot je ta, seveda še zdaleč ne morejo zaobjeti vsega, kar bi si zaslužilo omembe, a naj za konec omeniva še nekaj morda manj poznanih naslovov, ki pa so več kot vredni ogleda: Kos kos robida, gruzijska drama o samostojni ženski srednjih let, ki ji svet zamaje ljubezensko prebujenje, prejemnica glavne nagrade na festivalu v Sarajevu; Sveti pajek o iranski novinarki, ki se pod krinko loti iskanja serijskega morilca spolnih delavk; Varuhi formule, zgodovinska drama o ozadju prve presaditve kostnega mozga in jugoslovanskem Černobilu; Zelena meja, kruto dokumentarističen prikaz dogajanja na meji med Poljsko in Belorusijo, kjer umre na tisoče beguncev; Zveri, počasi tleči triler o trenju med prišlekoma in domačini na španskem podeželju; Rdeče nebo, psihološka drama nemškega režiserja Christana Petzolda o zafrustriranem mladem pisatelju na počitnicah s prijatelji; in The Killer, dekonstrukcija žanra akcijskega trilerja izpod rok režiserja Davida Fincherja.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina in Alen Golež
Lektoriral: Alen Golež
