Poslušajmo filme, 1. del @THL, 25. 1. 2017
Strokovnjak za filmsko glasbo Mitja Reichenberg je začel letošnji cikel predavanj v Trubarjevi hiši literature o pomenu filmske glasbe za sedmo umetnost.
Slovenski strokovnjak za filmsko glasbo, pianist, skladatelj in glasbeni producent Mitja Reichenberg je letošnji cikel predavanj o filmski glasbi v Trubarjevi hiši literature začel z jedrnatim uvodom v teorijo in zgodovino filma. Predavanja se nanašajo na njegov knjižni cikel Poslušajmo filme, ki obravnava zgodovino odnosa med filmom in glasbo. Reichenberg je odnos predstavil s pestrimi primeri različne uporabe filmske glasbe od Rojstva naroda (The Birth of a Nation, David Wark Griffith, 1915) pa vse do letošnjega ljubljenca oskarjevih nominacij Dežele La La (Damien Chazelle, 2016). Cikel letošnjih predavanj bo poudaril bistven pomen filmskega zvoka za razumevanje sedme umetnosti.
The Birth of a Nation
Reichenberg nas je najprej seznanil, da se filmski zvoki delijo na dialoge, zvočne učinke, zvočno ozadje in filmsko glasbo, slednja je sprva imela trivialno funkcijo, da je glasnejša od ropotanja projektorjev. Prvi film, ki je združil filmski in glasbeni jezik, je filmski ep Rojstvo naroda Davida Warka Griffitha. Reichenberg je izpostavil eno zadnjih scen državljanske vojne v filmu, ko pripadniki kukluksklana prihajajo, medtem ko v ozadju igra Wagnerjeva Ježa valkir iz opere Valkira. Če upoštevamo, da so bile valkire nordijske vile, ki so pospremljale padle junake v večni raj, je jasno, da je glasba bistvenega pomena za razumevanje sporočila filma. Sodobnejši primer uporabe Wagnerja v filmu je presunljiva uvertura glasbene drame Tristan in Izolda, ki je v filmu Melanholija (Lars Von Trier, 2011) uporabljena kot aluzija na tragično srečanje dveh planetov – Zemlje in Melanholije. Reichenberg je omenil še znameniti »Tristanov akord« v uverturi, iz katerega je po njegovem nastal cel koncept moderne filmske glasbe in katerega bo bolj podrobno obravnaval na naslednjem srečanju.
Melanholija
Med predavanjem smo si ogledali scene iz različnih filmov, ki so učinkovito ilustrirale teorijo filmske glasbe. Morda najbolj priljubljena je bila scena iz Chaplinovega filma Cirkus (The Circus, 1928), ko se glavni junak slučajno zapre v kletko z levom. Chaplin je močno nasprotoval dialogom v filmih, vendar je sam komponiral glasbeno spremljavo svojih mojstrovin, ki v omenjeni sceni ilustrirajo hojo prestrašenega junaka, zbujanje leva itn. Reichnberg nas je opozoril na podrobnost, da se v sceni pojavi pes, ki ga ne slišimo, vendar si Chaplinov junak pokrije ušesa in gledalcem na ta način pokaže, da pes laja. Uporaba filmskega jezika na mestu, kjer bi lahko pričakovali glasbenega, je zanimiva in opozarja na bistveno razliko med filmsko glasbo, ki spreminja podobo samega filma, in zvočnih učinkov, ki le poudarjajo samoumevne zvoke.
Dežela La La
Reichenberg je predavanje zaključil z omembo mjuzikla Dežele La La, ki je poklon glasbenim filmom prve polovice dvajsetega stoletja. Povedal je anekdoto, da ga te dni novinarji navdušeno sprašujejo, če je film pogledal, on pa jim vsakič odgovori z vprašanjem, ali vedo, kdo je zanj napisal glasbo. Naš jezik, je sklenil Reichenberg, se je odločil za to, da filme lahko le gledamo, kar dela krivdo filmski glasbi in skladateljem, kot je Justin Hurwitz, ki ga ne omenja nihče, kljub temu da stoji za glasbeno podobo Dežele La La. Namen letošnjega cikla predavanj Poslušajmo filme je torej opozoriti na čudovito moč filmske glasbe. Naslednje predavanje bo 22. februarja.
