Po soncu (Aftersun)

Režija: Charlotte Wells
Scenarij: Charlotte Wells
Fotografija: Gregory Oke
Igralska zasedba: Paul Mescal, Frankie Corio  
Datum izida: 21. 5. 2022 (Cannes Film Festival), 18. 1. 2023 (Slovenija)
Ocena: 10

Po soncu je eden tistih filmov, ki se te globoko dotaknejo. Ko zapustiš kinodvorano, film še vedno odzvanja v tebi, ker te je tako močno ganil. Je eden tistih filmov, ki več pokaže kot pove, in to na tako nežen, pozoren in pomenljiv način, da bi iz vsakega posnetka lahko izluščil svoje občutje. Z izredno premišljeno režijo, čudovitimi posnetki in izpiljenim scenarijem prikaže na videz enostavno zgodbo, ki v sebi skriva globine pomenov.

Enajstletna Sophie (Frankie Corio) s svojim očetom Calumom (Paul Mescal) v devetdesetih preživlja počitnice v turškem letovišču ob morju. Dvajset let kasneje, stara toliko, kot je bil na dopustu Calum, ponovno gleda posnetke iz tega časa in med spomini, tako pravimi kot izmišljenimi, išče očeta, ki ga pravzaprav nikoli ni zares poznala. Posnetki iz družinske kamere, ki jih snemata bodisi Sophie ali Calum, se eliptično izmenjujejo s prizori iz letovišča – Sophiejinimi spomini. Kot spomine jih ne prepoznamo le zaradi konteksta, ki ga lahko razberemo iz zgodbe, ampak so na tak način tudi posneti – imajo nekakšno sanjsko kvaliteto, ki bi jo lahko pripisali tudi svojim lastnim spominom.

Že eden prvih prizorov, v katerem Sophie in Calum prispeta v svojo hotelsko sobo, nas zapelje v svet spominjanja. Medtem ko Sophie spi na postelji in lahko slišimo njeno dihanje, gre Calum v temi na balkon pokadit cigareto. Prizor je posnet v dolgi, neprekinjeni sekvenci. Sprva je kamera še izostrena na Sophie, nato pa se osredotoči na Caluma. Vidimo le njegov hrbet, nežno se ziba in z roko v mavcu nekajkrat počasi zamahne nad glavo, kot bi plesal na neko počasno pesem ali se poskušal sprostiti. Ko se za trenutek obrne proti Sophie, je slika spet izostrena na njej. V naslednjem prizoru je Calumovo telo poravnano na istem mestu, kjer je prej ležala Sophie. Izredno premišljena montaža in sopostavljanje prizorov povezuje različne spomine na način, kot da bi se tudi gledalec sam spominjal teh dogodkov. Čeprav je večina prizorov precej statičnih, se tekoče prelivajo en v drugega in so ravno prav dolgi. Tudi ob dogajanju, ki ni zares aktivno in ga ne poganja očiten zaplet, se zgodba nikoli ne upočasni.

Režiserka se s pridom poslužuje tudi različnih odsevov in tako prek njih nakazuje oddaljenost med Sophie in Calumom, čeprav sta en z drugim zelo sproščena in imata ljubeč odnos. Ena od daljših neprekinjenih sekvenc tako zgolj z uporabo različnih odsevov in spreminjanjem fokusa ustvari razgiban in močan prizor: na televiziji »v živo« gledamo, kaj snema Sophie: pred njo je Calum, ki smešno pleše, nato pa ga Sophie vpraša, kaj je mislil, da bo delal pri teh letih, ko je bil star enajst. Na vprašanje noče odgovoriti, ker ga snema, zato ugasne kamero in televizijo. Pred nami je zgolj temen ekran televizorja, v katerem vidimo njun odsev, ko sedita na postelji, s tem da lahko Calumov obraz hkrati vidimo tudi v ogledalu na steni za televizorjem. V začetku je izostren Calumov odsev v ogledalu, ko začne govoriti o svojem enajstem rojstnem dnevu, pa se izostri odsev na televizorju. V njem sta njuni figuri pomanjšani in tako delujeta bolj oddaljeni, s čimer je nakazana tudi oddaljenost med likoma, saj Sophie odgovora, ki ga dobi, verjetno ni pričakovala. 

Ker zgodbo spremljamo s Sophiejinega vidika, Calumovo bolečino skupaj s Sophie sprva sicer slutimo, a je ne znamo pojasniti. V spomine s počitnic večkrat udrejo prizori z rejva v popolni temi, ki jo prekinjajo močni žarometi bele svetlobe. V množici lahko vidimo odraslo Sophie, ki s pogledom išče Caluma. Ti prizori se vedno bolj stopnjujejo, Sophie je Calumu fizično vedno bližje, a ga ne more doseči – prav tako kot v brskanju po spominih ugotavlja, da je tudi pri enajstih slutila, da z očetom nekaj ni v redu, vendar ji ni pustil dovolj blizu, da bi to zares razumela. V enem najbolj zgovornih prizorov si Calum v temačni modri kopalnici z malimi škarjicami grobo odstranjuje mavec, Sophie pa se v fotelju, obsijanem s svetlo rumeno svetlobo, trudi brati knjigo in ga na drugi strani stene, ki ju tudi vizualno ločuje, sprašuje o njegovem odnosu z njeno mamo. Z iznajdljivo režijo nam tako režiserka na očarljivo enostaven način prikaže, v kako drugačnih realnostih hkrati živita Sophie in Calum.

Suspenz, ki ga film postopoma gradi, nam daje vedno močnejši občutek, da se zgodba ne konča srečno in da tudi odrasla Sophie v sebi nosi globoko žalost in težo, povezano s svojim očetom. Veliko vlogo pri tem igra tudi izbira glasbe: najbolj izstopajo Tender (Blur), ki kaže na Calumov notranji boj in željo po tem, da bi  Sophie stal ob strani, Losing My Religion (R.E.M.), ki jo Sophie poje na karaokah, in Under Pressure (Queen in David Bowie), ki nastopi čisto na koncu filma, ko Sophie in Calum zadnjič skupaj zaplešeta. Paul Mescal, ki je za svojo igro tudi nominiran za oskarja za glavno moško vlogo, je kot Calum izvrsten. S pretanjeno igro pred nas postavi izgubljenega mladega očeta, ki bi rad naredil vse, da bi bila njegova hči srečna, vendar je tema, ki jo nosi v sebi, premočna, da bi mu to uspelo. Ko se v telefonski govorilnici pogovarja s Sophiejino mamo, s Sophiejine nižje perspektive vidimo zgolj njegove oči, saj si drug del obraza zakriva z roko. Že iz njegovega pogleda pa lahko razberemo bolečino, ki jo skriva za nasmehom, ko mami reče, da je vesel zanjo. Frankie Corio je v svoji prvi vlogi prav tako odlična. S Paulom Mescalom imata čudovito, sproščeno kemijo, ki ustvari pristen odnos, njena naivna nedolžnost pa je izrazita tudi v prizorih, ko opazuje starejše mladostnike in si želi, da bi že enkrat odrasla.

Prvenec Charlotte Wells si zasluži vse pohvale, kar odseva tudi kup nagrad, ki jih je do zdaj že prejel, nazadnje bafto za najboljši prvenec. Z izvirno režijo se poslužuje redko izkoriščenih sredstev, s pomočjo katerih gledalca počasi zvabi v svoj svet spominov, ki nas popolnoma pretresejo. Največji čar filma je, da je gledalec pravzaprav postavljen v enako situacijo kot Sophie – spominja se počitnic in očeta, vendar so ti spomini nejasni. Nekateri so zrasli v njeni domišljiji, spet drugih pa si ne zna razložiti, ker se ji Calum nikoli ni popolnoma odprl. Ob koncu filma še naprej analizira posnetke in spomine, ter se poskuša sprijazniti s tem, da očeta nikoli ne bo popolnoma poznala – in mi skupaj z njo. Glede na to, kako je Charlotte Wells navdušila že s prvencem, se že zdaj veselim vsega, kar še prihaja.

Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Ivana Rosa