Pieces of a Woman

Režija: Kornél Mundruczó
Igralska zasedba: Vanessa Kirby, Shia LaBeouf, Ellen Burstyn, Molly Parker, Iliza Shlesinger
Datum izida: 4. september 2020 (Italija)
Ocena: 7

Nekoč je živela žena, ki si je zelo želela majhnega otročiča, a sploh ni vedela, kako naj bi ga dobila. Po pomoč je šla k neki stari čarovnici ob vznožju velike gore, ki ji je dala jabolčno pečko, ampak to še zdaleč ni bila navadna pečka. Žena je odšla domov, jo zavila v vato in čakala. Toda dolgo časa se ni nič zgodilo. Minevali so dnevi in tedni, ko je občudovala semena in čakala. Naenkrat pa se je pojavil kalček, iz katerega je sčasoma vzklila čudovita, mogočna jablana. Na njeni veji je sedela čisto majhna, nežna in nadvse ljubka deklica. (Prirejeno po H. C. Andersen, Palčica)

Žalovanje je neizogiben del življenja. Čeprav ga izkusimo vsi, pa vendarle pogosto pozabimo, da ni enoznačen dogodek, temveč proces, ki ga v človeški raznolikosti vsak doživlja po svoje. Pieces of a Woman je film, ki prikazuje boj proti rigidnosti družbenih norm, proti tipizaciji čutenja in spopadanja s situacijami – je iskanje individualnega glasu, izgubljenega v poplavi drugih, “pravih”, vendar nazadnje najdenega ter okrepljenega v svoji ranljivosti.

Film bazira na resnični zgodbi Kornéla in njegove žene Kate Wéber, vendar še zdaleč ni zgolj prenos njune osebne izkušnje na filmsko platno. Je stvaritev neke nove pripovedi, ki v svoji domišljijskosti postane toliko bolj resnična in v kateri se lahko posledično prepoznajo tudi tisti, ki se sicer morda ne bi.

Martha in Sean sta mlad par, ki pričakuje otroka. Odločita se za porod na domu, vendar porodna babica, s katero sta bila dogovorjena, prav takrat prisostvuje drugemu porodu, zato kot svojo namestnico pošlje Evo Woodward. Kljub temu da se otrok rodi zdrav, nekaj minut po rojstvu umre. Velik del filma se nato osredotoča na raznolikost soočanja s smrtjo ter na različnost vrednot, pričakovanj in odzivov posameznih likov. Vsak od protagonistov se z izgubo namreč sooča na svoj način, ki pa je ostalim pogosto tuj. Odnos med Martho in Seanom se začne zaradi pomanjkanja komunikacije, opore in neizražene ranljivosti hitro krhati, dokler se nazadnje ne konča s Seanovo selitvijo v Seattle. Sočasno z zapletanjem medsebojnih odnosov se odvija sodni proces proti Evi, ki ji zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti grozi do osem let zapora. Marthina mati Elizabeth, ki se z izgubo nikakor ne more sprijazniti in vidi hčerkino pasivnost in nezmožnost soočanja kot znak šibkosti ter neuspeha, je v svoji neomajnosti prepričana, da bo pravici zadoščeno le, če bo krivica poplačana in Eva za zapahi.

Martha je prikaz ženske, ki se zoperstavi tradicionalnemu pojmovanju materinstva, družbenim konvencijam, pričakovanjem in tabujem, ter doživlja bolečino kot del sebe, na način, ki ni stvar drugih, temveč primarno nje same. Kljub temu pa okolica do nje ni zelo razumevajoča, kar dobro odraža poudarek družbe na ritualih, normah ter posledičnemu pomanjkanju sposobnosti vživljanja, ki vodi v tabuiziranje. Tudi če je empatija prisotna, se ob zanj nesprejemljivi reakciji marsikdo z Martho ne strinja ali jo celo obsoja. Potreba po iskanju krivca je vseprisotna tako v filmu kot v realnosti in se skozi zgodovino človeštva pojavlja ob različnih priložnostih, naj so to naravne katastrofe ali bolezni, zmeraj je treba uperiti prst v nekoga – v religijo, raso ali tujca … ali nenazadnje celo samega vase. Pa vendar je že Biblija izpostavila hinavskost takšnega ravnanja v zgodbi o Jobu, kjer je logika t. i. zdrave pameti njegovih prijateljev zagovarjala stališče, da ga Bog vsekakor ne bi kaznoval brez razloga. Nauk zgodbe sicer jasno prikaže zmotnost tovrstnega mišljenja, pa vendar se vzorec pri ljudeh skozi čas nenehno ponavlja. Ocenjevanje Marthinega odnosa do boleče izgube na podlagi njenega izražanja je vseprisotno ne le zgolj s strani njene matere, preživele holokavst, ter ostalih družinskih članov, temveč je očitno tudi v pogledih sodelavcev, neznancev in še posebej sodišča. Slednje primer reducira na (ne)pravilnost reakcij brez ozira na širši kontekst, ali poskusa razumevanja oseb, vpletenih v proces. Odlično prikazano skozi vlogo glavnega tožilca je dejstvo, da je informacija na sodišču zgolj dokaz, korak bližje k želeni zmagi. Prikazuje brezosebnost institucije, kjer proces postane igra, v kateri ni prostora za človeškost ali empatijo.

Hkrati pa film ravno z dolgimi scenami, kot je na primer več kot dvajset minut trajajoč prizor poroda v enem kadru na samem začetku filma, predvsem daje čas in prostor čustvom, da se razvijejo in izživijo v svoji polnosti. S skoraj reportažnim vpogledom jih prikaže v vsej kompleksnosti in odtenkih, pa tudi v njihovi nedostopnosti. Mnogi kritiki so kritizirali prav pomanjkanje osebnih detajlov v prikazu Marthinega spopadanja s situacijo, kot bi bil primer notranjega monologa, pogovora s prijatelji ter znanci in podobno. Pa vendar je moč filma prav v tem, saj se na ta način uspe izogniti reduciranju reakcij na določen (sprejemljiv) tip ter navadnemu ilustriranju občutkov. Gledalcu v svoji nedoločenosti in nejasnosti pusti prostor, ki ga nato zapolni sam prav skozi svoje doživljanje, izkušnje in osebnost. V nasprotnem primeru se hitro zgodi to, kar film pravzaprav kritizira – vnaprej zastavljena pričakovanja, kako bi moralo biti, kar je nevarna podlaga za sodbe, ko tako ni. Po mnenju Žižka se ravno z izogibanjem preslikave družbene reprezentacije realnosti (in ne realnosti same) ter z distanco, ki jo taka fikcijska kamuflaža povzroča, lahko začne postopek samorefleksije ter resnično soočenje z realnostjo. Prikaz slednje skozi dolge kadre pa ne daje zgolj časovnega občutka avtentičnosti, temveč hkrati normalizira aspekte nosečnosti, smrti otroka, pomanjkanja strasti v partnerskem odnosu in mnoge druge. Tovrstne tematike so namreč še zmeraj pogosto obravnavane kot tabu teme in posledično precej redko prikazane na filmskem platnu. Ob tem bi bilo vredno omeniti kadre, ki prikazujejo Marthino nosečniško hojo, kljub dejstvu, da je od poroda minilo že precej časa, njeno krvavenje, pa tudi vdanost in obup, ki zaznamujeta zadnje poskuse spolnosti s Seanom in predvsem sceno laktiranja ob pogledu na otroka v nakupovalnem središču. Ranljivost, predvsem pa neverjetna moč, ki se skozi vse to kažeta v Marthi, sta zgolj še en čudovit dokaz, da se ti dve stanji med sabo še zdaleč ne izključujeta, da pa pot do tovrstne integracije vsekakor ni lahka.

Ravno zato, ker se film tako trudi poudariti kompleksnost človeka in njegovih reakcij ter se odmakniti od vnaprej določenega modela, pa zaključek toliko bolj razočara. Režiser dotedanjo odsotnost gotovih odgovorov ter prostor, ki daje možnost prepleta gledalčevih lastnih podob s filmom, obrne v nedvomno jasnost povprečnega mainstream filma. Skoraj agresivno kontrasten happy ending pokaže zgolj pomanjkanje poguma, da bi se neenoznačnost in nejasnost življenja ohranili do konca. Podobno kot v Climaxu Gasparja Noéja ter Eggersovem Lighthousu se na koncu čuti režiserjev strah pred nerazumevanjem publike. Posledica je rahlo prisiljen konec, ki film uspešno vrne v njegov naravni habitat – v mainstream Netflix produkcije.