Pavarotti
Režija: Ron Howard
Igralska zasedba: Luciano Pavarotti, Plácido Domingo, José Carreras, Nicoletta Mantovani
Datum izida: 4. junij 2019, 23 julij 2019 (Slovenija)
Ocena: 8/10
Biografski dokumentarec Pavarotti pod režijsko taktirko Rona Howarda (z oskarjem nagrajenega za film The Beatles: Osem dni na teden [The Beatles: Eight Days a Week, 2016]) bi lahko poimenovali tudi kot »majhen film o velikem človeku«. Film nam namreč Luciana Pavarottija ne prikaže kot legendo, opernega genija, velikega Luciana, ampak bolj kot preprostega človeka, zaljubljenega v glasbo, opero in življenje samo.
Prizori izmenično kronološko prikazujejo profesionalno in zasebno življenje umetnika, v ospredju pa je ves čas pevčeva preprostost in skromnost. Otroštva se film dotakne z družinskimi fotografijami, ki nam predstavijo majhnega Luciana, njegovega očeta Fernanda, ljubiteljskega pevca in mamo Adele, ki je bila njegova prva oboževalka. Nato se otroštvo poveže z začetki pevčeve kariere v operi La Boheme v Covent Gardnu kjer je vskočil kot zamenjava za zvezdnika Giuseppeja di Stefana. Kmalu zatem je začel nastopati v največjih opernih hišah v Evropi in svetu, kar v filmu potrdijo arhivski zvočni in slikovni posnetki njegovih najpomembnejših predstav. Pavarottiju je uspelo strast do opere razširiti izven zidov opere in gledališča ter jo predstaviti širši publiki. Nizal je razprodane koncerte na stadionih v Londonu, New Yorku, Barceloni, Rimu itd. Kratki odseki koncertov se v filmu vrstijo kot po tekočem traku, še bolj zanimivi pa so posnetki iz zaodrja, ki dajo čutiti, s kakšno resnostjo je pevec opravljal svoje delo in kako pomembni so bili člani njegove ekipe. Kasneje v ospredje stopi Pavarotti s svojimi prijatelji. O svojem kolegu in njegovem čudežnem glasu govorita Placido Domingo in Jose Carreras, ki sta s Pavarottijem doživela glasbeni vrhunec v devetdesetih letih z zasedbo Trije tenorji. Bono pripoveduje o povezovanju opere, rocka, popa in slavnih koncertih (Pavarotti s prijatelji) ter v ospredje postavi tudi pevčevo humanitarno naravo. Posnetki humanitarnih koncertov, sodelovanje s svetovno znanimi glasbeniki in osebnostmi Pavarottija prikažejo bolj kot rock zvezdo in ne toliko kot operno zvezdo. Gradacija napetosti doseže vrhunec z enim zadnjih nastopov, kjer je moč opaziti pevčevo počasno pešanje in zavedanje, da mu glas ne služi več kot v najboljših letih. Ta prizor počasi napoveduje njegov konec.
Posebno mesto v filmu imajo Pavarottijevi najbližji, ki v svojih intervjujih razkrivajo njegovo intimno plat. Tako obe ženi kot hčerke, pa tudi nekatere njegove nekdanje simpatije, nam predstavljajo Pavarottija kot predanega moškega, soproga in očeta. Odkrivajo njegovo osebnost, nazore, čustvovanje, hkrati pa razkrijejo tudi svoja čustva, bolečino, ki jo prinaša življenje s slavnim očetom, možem, ljubimcem. Priča smo številnim amaterskim posnetkom, ki jih je ustvarila predvsem druga žena Nicolette Mantovani, v katerih se kažejo pevčevi talenti za slikanje, kuhanje, smisel za humor …
Zdi se, da je režiser želel predstaviti predvsem Pavarottija kot človeka in ne toliko operno zvezdo Pavarottija. V filmu, kjer bi pričakovali, da bo prevladovala glasba, prevladuje govor – številni intervjuji s pevcem, njegovo družino, sodelavci, prijatelji. Glasba je sicer ves čas prisotna v ozadju, v celoti pa slišimo zgolj ario Nessun dorma, ki je morda najbolj zaznamovala pevčevo kariero.
In če smo gledalci ob naslovu pričakovali veliko filmsko zgodbo o slavnem opernem junaku, smo dobili ravno nasprotno – majhno kronološko zgodbo, prežeto s spomini, amaterskimi posnetki, fotografijami, intervjuji in mankom čustvenega naboja, ki bi si ga umetnik Luciano Pavarotti verjetno zaslužil.
Napovednik:
