23. 10. 2020 / Film/TV / Recenzija

Padati (Falling)

Režija: Viggo Mortensen
Igralska zasedba: Lance Henriksen, Viggo Mortensen, Laura Linney, Terry Chen, Hannah Gross
Datum izida: 31. januar 2020 (Sundance, ZDA), 6. oktober 2020 (Slovenija)
Ocena: 7/10 

Izvrsten, vsestransko nadarjen dansko-ameriški igralec Viggo Mortensen je morda najbolj znan po vlogi Aragorna v Gospodarju prstanov (The Lord of the Rings, 2001–2003). V svoji dolgoletni karieri je med drugim trikrat sodeloval z znamenitim kanadskim režiserjem Davidom Cronenbergom, nazadnje pa smo ga lahko videli v Zeleni knjigi (Green Book, 2018), ki je prejela oskarja za najboljši film. S celovečercem Padati, ki mu je zaradi trenutnih razmer za las ušla projekcija v Cannesu, se je prvič preizkusil tudi kot režiser. Pričujoči film, o katerem je tako ali drugače razmišljal že pred četrt stoletja, se ponaša z izvrstno igro, zanesljivo režijo in trdnim čustvenim jedrom, četudi naposled obstane nekje med solidnostjo in odličnostjo.

Ostareli Willis Peterson (Lance Henriksen) zaradi vse hujše demence ne more več skrbeti za kmetijo, zato ga k sebi vzame sin John (Viggo Mortensen), kar pošteno razburka njegovo življenje z možem (Terry Chen) in s posvojeno hčerjo (Hannah Gross). Kdor pričakuje sentimentalno spominjanje na lepe čase, se hudo moti; Willis je namreč osoren, brezobziren homofob, ki mu je povsem vseeno za občutke ljudi, ki ga obkrožajo, tudi tistih najbližjih.

Težaven odnos med očetom in sinom, ki se po flashbackih sodeč vleče skozi veliko večino Johnovega življenja in se začne, še preden se slednji zave lastne homoseksualnosti, tvori glavnino filma. Njegova struktura je torej ponavljajoča se, a to v luči relativno kratke, 112-minutne dolžine filmu ne škodi pretirano. Nekoliko bolj moteča sta občasna površnost (ločitev protagonistovih staršev resda ni povsem nenadna, a nekaj dodatnih prizorov, ki bi podrobneje prikazali krhanje odnosa, ne bi škodilo) in pomanjkanje tveganja. Kljub temu da je pričakovana sprava med junakoma izpeljana nekonvencionalno, je Johnova istospolna usmerjenost edina resnična posebnost te dobronamerne, več kot solidne, občasno zelo ganljive, a tudi nekoliko generične in predvidljive drame. V njej so vsi sestavni deli na svojem mestu, manjka pa pika na i. Povsem smiselno je sklepati, da bo novopečeni režiser v drugo poskrbel za še boljšo izkušnjo.

Mortensen, ki je za film ob igri in režiji prispeval tudi scenarij in glasbeno podlago, je bil v Kinodvoru deležen retrospektive in razstave fotografij. Obe sta bili zaradi vsem znanih dejavnikov žal prekinjeni in prestavljeni, pogovor s Henriksenom in prisotnimi, ki je potekal po premieri, pa si lahko ogledate na spodnji povezavi. V intervjuju igralec in režiser odkrito spregovorita o projektu, ki obema veliko pomeni. Režiser razkrije, da je s pisanjem scenarija resneje začel, ko mu je leta 2015 umrla mati, Henriksen pa nam med drugim zaupa, da mu je (na prvi pogled precej nehvaležna) vloga Willisa pomagala prebroditi davne mladostniške travme. Ne spreglejte omemb Davida Cronenberga, ki je v filmu odigral stransko vlogo, in Agnès Varda, ki je na Mortensena močno vplivala.