Oroslan

Režija: Matjaž Ivanišin
Igralska zasedba: Margit Gyecsek, Milivoj Miki Roš, Dejan Spasić, Ana Duša, Lara Vouk
Datum izida: 2. oktober 2019 (Slovenija)
Ocena: 10

Tekom življenja zmeraj vzpostavljamo rituale. Nekateri so ustaljeni, drugi fluidni, pogosto pa se skozi obdobja prelivajo eden v drugega, ustvarjajoč nove rutine, ki se spreminjajo skupaj z nami.

Po besedah režiserja Matjaža Ivanišina je film Oroslan kot ritual bedenja ob mrliču. Iz fragmentiranih delcev pokrajine, vasi in ostalih elementov nekega prostora in časa se počasi izoblikujejo zgodbe, ki postopoma izgradijo tudi osebo, Oroslana.

In z njim pride toliko mehkobe. Morda zato, ker je tudi sam spomin, neostra podoba. Ali pa zaradi časa, ki omogoča vsakemu vtisu, da se razvije, da zadiha. Zaradi zvokov, ki kot v 4′33″ Johna Cagea pridejo s tišino, ter krajem, ki živi v svojem ritmu, odrezanem od tujih pričakovanj in zahtev.

Ivanišin zna prisluhniti – ne samo ljudem, temveč celotnemu okolju in trenutku, v katerega je to ujeto. Tišina je zanj s svojo močjo in prezenco enakovredna besedi. Podobno kot ma (間), japonski izraz za prostor brez fizičnih elementov, predstavlja praznino polno priložnosti, tišino med notami, ki ustvarjajo glasbo.

Posnetki delov teles, premikov in z njimi ustvarjenega ritma na 16-milimeterskem filmskem traku ustvarijo skoraj mitično pokrajino polno zgodb, ki se s pomočjo besed zares izoblikujejo šele, ko gledalci tudi sami pridamo del sebe. Čeprav je Oroslan glavni “junak”, pa se njegova nesmrtna podoba ne gradi na podlagi izrednih dejanj, temveč prav na vsakodnevni nepogrešljivosti njegove biti.

V tem se odraža tudi moč subtilnih detajlov vsakdana, opaženih in povezanih v celoto kot pomembni delčki neskončne sestavljanke. Režiser opazi posode za hrano, ki vsak dan potujejo od hiše do hiše, in jim sledi – pusti jim, da ga pripeljejo tja, kjer nastajajo zgodbe, ki jih nato ujame na film, vendar nikoli zares ne udomači. S tem postane fikcija toliko bolj resnična, saj jo prevzamejo pravi ljudje, polni pravih zgodb.

Levji delež pristnosti tako dodajo tudi igralci, ki so z izjemo Margit Gyecsek, Milivoja Mikija Roša in Dejana Spasića vsi naturščiki in prebivalci vasi v Porabju, kjer je bil film posnet. Moč posameznih karakterjev, ki k zgodbi vsak na svoj posebni način doprinesejo nekaj izvirnega, je toliko izrazitejša, ker sta jim dana prostor in čas, ki ga za to potrebujejo. Čeprav je film posnet po delu Zdravka Duše, ki se dogaja v Tolminu, ne gre za njegovo preslikavo v Porabje. Gre za del bodoče celote, ki se spoji z nečim, kar prej morda ni bilo zares njegovo, vendar to sčasoma postane v neki novi, do tedaj neznani obliki.

V tem se vidi čudovito sodelovanje z vidika scenarija (Matjaž Ivanišin), glasbe in zvoka (Branko Rožman, Ivan Antić), fotografije (Gregor Božič) ter montaže (Matic Drakulić), ki skupaj omogočijo, da tisto, kar tam že je, ustvari to, kar šele bo – Oroslana, njegovo izmuzljivo podobo in vse, kar ga v njegovem okolju opredeljuje.

Samoumevnost določenih elementov življenja nam pogosto prepreči, da bi videli njihov dejanski pomen, da bi jim pustili, da se izrazijo v vsej svoji lepoti. Udomačimo jih, držimo na vajetih, v strahu, da bi se osvobodili, prelevili v nekaj nam neznanega. Izredni postanejo šele, ko jih nenadoma več ni in se praznina, ki jo pustijo za sabo, zapolni z zgodbami drugih. Tako nastane prostor za neizraženo ter tudi za del, ki ga morda nikoli ni zares bilo.