Obetavna mladenka (Promising Young Woman)

Režija: Emerald Fennell
Igralska zasedba: Carey Mulligan, Bo Burnham, Alison Brie, Jennifer Coolidge, Laverne Cox
Datum izida: 25. december 2020 (ZDA) 
Ocena: 6/10

V letu, ko je slovensko javnost pretresel prvi val pričevanj o spolnih zlorabah na ljubljanski univerzi, se je med nominirance za oskarje povzpel prvenec britanske režiserke Emerald Fennell z naslovom Obetavna mladenka (Promising Young Woman), ki se giblje v podobni tematski sferi: kot začetnica gibanja #NisiSama, Mia Skrbinac, se namreč tudi žrtve v filmu soočajo z ljudmi, ki jim preprosto ne verjamejo, jih celo krivijo za to, kar se jim je zgodilo, ali pa jih obtožujejo obupanega iskanja pozornosti – njihov nadlegovalec je bil namreč »obetaven mladenič« ali pa – v domačem primeru – karizmatičen predstavnik slovenske gledališke smetane.

V uvodni špici, v kateri moški srednjih let v ohlapnih hlačah kaki barve zibajo boke ob verzu »I was busy thinking ’bout boys« pesmi Boys glasbenice Charli XCX, spoznamo Cassandro Thomas (Carey Mulligan) – Cassie – in z njo zamrznjeno stanje njenega življenja; v ozadju vsakega njenega premika se namreč skriva posilstvo njene prijateljice Nine z medicinske fakultete, ki je bila v svoji pripovedi utišana. Posilstvo pa ni ustavilo le življenja Nine, temveč tudi Cassie, ki je pustila študij in si zadala nalogo postati Ninin maščevalni angel. Vsak teden se tako odpravi v klub, kjer se kot mamljivo opita vaba spotika ob šanku, dokler je ne odreši nič hudega hoteči moški, ki tako obetavno polzavestni mladenki pač ne more pustiti, da izgine v jutro. Svojim odrešenikom se Cassie zaspano nasmiha ter jih prosi, da bi lahko odšla domov, ko pa jo začnejo otipavati ali slačiti, se iz oči v oči soočijo z njenim globokim, treznih glasom, ki jih vpraša, kaj vendar počnejo. Pri tem se zdi zanimiva zasedba komičnih, simpatičnih igralcev, ki smo jih gledalci vajeni kot dejanskih »prijaznih fantov«; tem je režiserka naročila, naj se vedejo, kot da so sami resnično protagonisti svoje zgodbe, in s tem še podčrtala zloveščo mentaliteto izbranega družbenega pojava.  

Režiserka Emerald Fennell pravi, da je v svojem filmu želela ustvariti občutek, kot da si na čudovitem prvem zmenku in greš v čudovito stanovanje tega čudovitega moškega, nato pa ugotoviš, da so vrata za teboj zaklenjena. Vendar na nek način film učinkuje ravno obratno. Začne se namreč kot oster prikaz t. i. »nice guys« oziroma »prijaznih fantov«, ki so zase prepričani, da so vse, kar bi si dekle lahko želelo. Nenadoma pa začne temačne, maščevalnosti polne nočne odiseje vse pogosteje nadomeščati nežno spomladansko sonce, v katerem Cassie, odeta v najrazličnejše pastelne barve, ponovno sreča Ryana (Bo Burnham), bivšega sošolca z medicinske fakultete, in se vanj začne resnično zaljubljati. Film se tako zasuka za 180 stopinj in znajdemo se v prijetni romantični komediji, v kateri Carey Mulligan in Bo Burnham v lekarni veselo prepevata ob davnem poletnem hitu Paris Hilton.

Obetavna mladenka je zasnovana kot subverzija filmskega žanra ženskih maščevalk oziroma žanra »rape-revenge«, kar je tudi fokus režiserke. Tu pa se pojavi vprašanje: zakaj? Zakaj je potrebno preobrniti žanr, v katerem žrtve spolnega nasilja pogosto najdejo moč ali pa vsaj zadoščenje, ko posiljevalec vsaj nekje dobi to, kar si zasluži? Režiserka namreč začne udarno in na taktilen način (čeprav na trenutke rahlo didaktično) prikaže sluzaste »prijazne fante« in v nasprotju z njimi veličastno, stoično ter hladnokrvno Cassie, ki se vzpostavi kot res močan ženski lik, ki ima potencial opolnomočiti gledalca. Vendar začne Cassie ob podrobnejšem pogledu, predvsem pa proti drugi polovici filma puščati vse bolj grenak priokus; v svoji misiji, da postane roka pravice v temačnem svetu zamolčanih posilstev, namreč potlači svojo osebnost ter svojo identiteto. Slednja je povsem odvzeta tudi Nini, ki ostane popolnoma brez lastnega glasu in se o njej le govori.

Kot ena izmed pozitivnih subverzij se zdi neuporaba fizičnega nasilja in zatekanje k sferi psihološke obdelave tistih, povezanih s posiljevalcem, vendar se tudi ta pristop razvodeni v drugi polovici filma – prebrisana, vsemogočna Cassie deluje, kot da je ostala brez idej, in nenadoma smo opomnjeni, da je to zgolj mlado dekle z drobnim, nemočnim telescem, ki pravzaprav nima nobene prave moči, film pa nas navda z občutkom brezupnosti, občutkom, da življenje po posilstvu ni več mogoče. Temu sledi kontroverzni konec, ki ne ponudi katarze, temveč deluje zgolj kot še ena postojanka na režiserkini poti do popolne subverzije žanra ženskih maščevalk.

Pomembno je, da v svetu filma odpiramo temo posilstva. Pomembno je, da žrtvam ponudimo močne like, ki živijo življenje tudi po travmi in se z njo spopadajo, kot se le morejo. Žal Obetavna mladenka ni tak film. Odpira pa diskurz, znotraj katerega je ključno prisluhniti tistim, ki jim običajno ne: žrtvam.