O telesu in duši (Testről és lélekről)
O telesu in duši je eden tistih filmov, ki ustvarijo svoj svet in svoja pravila, v katera je dvom upravičen, ne pa tudi utemeljen. Preizpraševanje verjetnosti, logike in sile, ki vodijo like, dogodke in zaplete, pa se tako konča s spoznanjem, da so absolutne in edine možne.
Endreja (Géza Morcsányi), finančnega direktorja v klavnici, že na daleč pritegne Mária (Alexandra Borbély), nova nadzornica kvalitete mesa. Četudi Mária deluje hladna, nedostopna in čudaška, je zaradi vzporedne montaže prizorov njunega vsakdana pričakovati križanje njunih poti. Povod zanj je evidentiranje sanj zaposlenih. Psihologinja Mário in Endreja obtoži zarote, saj ji opišeta iste sanje – on jelen, ona košuta, po zasneženem gozdu iščeta hrano. Tudi protagonista si sprva ne verjameta, vendar počasi in mukoma vzpostavita medsebojni stik, tudi ko ne spita. Ampak prav ta dobesedni stik zanju predstavlja največji problem. Kar je v sanjah možno, v realnosti (še) ni uresničljivo in je temelj frustracij in nesporazumov.
Kakšen je konec, težko povem. Je obetaven, je boleč in grozeč? Vsekakor je dober.
Ildikó Enyedi, Géza Morcsányi in Alexandra Borbély so ustvarili mojstrovino, ki izžareva senzibilnost, kakršne v filmu nisem zaznala že dolgo. Nekaterim se zdi igra preveč umetna, klavnica preveč farsična, splošna atmosfera pa preveč sanjska, a se s temi kritikami nikakor ne morem strinjati.
Še v začetni črnini pred uvodnim kadrom spregovori glasba. Nadaljuje se v sekvenco, ki se kasneje izkaže za sanjsko. Zasneženi gozd, jelen, košuta, ki mu sledi, ustavita se, jelen se obrne in se približa košuti. Ob čudoviti fotografiji, za katero je zaslužen Máté Herbai, je bistvo magije, ki se vzpostavi, razmerje med realnim in filmskim (montažnim) časom. Sekvenca košute in jelena traja in traja in daje občutek brezčasja. Kljub temu jo tvori ogromno rezov in kadrov, tempo izginjanja in ponovnega pojavljanja nakazuje pestro dogajanje in akcijo. Produkt tega je izjemno zanimiv ritem, ki je na trenutke skoraj kontradiktoren, vendar se spet zdi edini pravilen, edini možen.
Endre zagleda Mário za tem, ko – tako kot krave, čistilka v klavnici in še kdo drug – strmi v nebo. Odkrije se zastrto sonce, Mária stopi v senco. Po tem se dogajanje premakne v klavnico, kjer režiserka ne prihrani vmesnih faz med živim govedom in zrezkom, ne skopari pa niti s portretiranjem ljudi, ki so v klavnici zaposleni (in tvorijo stranske zgodbe). Ildikó Enyedi se poigrava z opazovanjem in občutkom »biti opazovan«, skozi to pa odmerja lastno stališče do klavnic in žrtvovanja. Nasvet, naj tisti, ki se mu govedo ne smili, ne dela v klavnici, bi se lahko zdel pretenciozen. Tudi Endrejev obisk klavne dvorane, v kateri se nahaja Mária, čeprav se mu prostor upira in ni bil v njem že leta, bi lahko izpadel patetično. Sploh je verjetnost, da bi se izbira klavnice kot drastične in večkrat izrabljene prispodobe ponesrečila, precejšnja. Momentov, kjer bi lahko šlo marsikaj narobe, je veliko. Ustvarjalci se od prve do zadnje sličice poigravajo z zelo mejnimi idejami, simboli in filmskimi sredstvi. Kljub temu so vsi dozirani s kirurško natančnostjo in zmernostjo.
O telesu in duši je izjemno domišljen film, vendar njegovih ključnih razsežnosti kljub temu ni mogoče ubesediti in racionalno utemeljiti.
Napovednik:
[embedyt]https://youtu.be/0UE6IU2mhU8[/embedyt]
