Novi novi filmi: Klemen Berus: »In tako smo kitaro razbili na njegovi glavi. Zakon!«

Klemen Berus je režiser filma Riot Ana, ki so ga profesorji z AGRFT-ja označili kot »gag«. V pogovoru je spregovoril o simboliki, igralki Luciji in njenih posebnih trenutkih, o razbijanju kitare na glavi in protestništvu. Klemen trenutno končuje diplomski študij, za naprej pa razmišlja, da bi se vpisal na podiplomski študij scenaristike.

Koridor: Kako bi označil žanr svojega filma?

Klemen: Gre za mešanico med ljubezenskim oziroma romantičnim in recimo temu protestnim filmom. Je ljubezenska komedija s protestno noto, nekaj v tem smislu. (smeh)

Meni se je zdel zelo »luškan«.

Ja, to smo hoteli, na to noto smo igrali.

Kako ti razumeš to simboliko rdeče in zelene luči na semaforju?

Celoten film je zgrajen na dveh polih. Na njej kot na protestnici in na njem kot na konformistu, ki poje v mehiški restavraciji. Drugi vidik pomena tega semaforja je pa to, da se mi zdi, da živimo v svetu, kjer semaforji sami po sebi niso dovolj jasni. V življenju se ti ne pokaže rdeča luč, pri kateri bi se ustavil, in ni zelene luči, ki bi ti sporočila, da greš sedaj lahko naprej. Vse je nekoliko zmedeno in všeč mi je, da se v zmedenosti teh pravil, ki naj bi bila tako jasna, srečata osebi in gresta skupaj čez cesto.

Zakaj si si izbral ravno to zgodbo?

Všeč mi je bila ideja dveh različnih ljudi in kaj morata narediti, da se znajdeta skupaj. Prav tako mi je bil zanimiv motiv protestnikov, ker sem, odkar živim v Ljubljani, rad snemal proteste. Nikoli nisem bil glavni pobudnik med njimi, so mi bili pa od nekdaj všeč, kako se spravijo skupaj in nekaj naredijo. Zato mi je bilo zanimivo, kako se tak konformist na nek način razvije v protestnika.

Kaj te je prepričalo v izbiro igralcev?

Lucijo Tratnik, študentko gledališke igre na AGRFT-ju, sem imel v mislih že od začetka. Srečal sem jo na cesti kakšno leto pred tem, ko sem začel delati na tem filmu. Takrat je iz smetnjaka pobirala knjige, kamor jih je nekdo vrgel. Pomagal sem ji jih odnesti k njej domov in zgodilo se nama je podobno kot v prizoru v filmu, ko lika hodita po ulici in se ustavita pred semaforjem. Prej se nisva poznala, zato je najin pogovor tekel o tem, ali sredi noči pri rdeči luči, ko ni nobenega avtomobila, prečkaš cesto ali ne. Na koncu sva počakala na zeleno luč. Za moško vlogo pa je potekala avdicija in Lucija je rekla, da ji je Tadej Koren Šmid najbolj všeč. On je sicer »naturšček«, vendar ga je izbrala, ker je bil malo drugačen, čeprav ni znal ne peti ne igrati kitare.

Kako ste rešili ta problem?

S čarovnijo filma. (smeh) Njegovo petje smo kasneje sinhronizirali, na snemanju je samo odpiral usta. Naš montežer Aljaž Bastič se spozna na glasbo in je Tadeja vzel v roke tako, da sta imela nekaj ur vaj petja. Razmišljali smo, kaj želimo, in ugotovili, da k njegovemu liku bolj paše, če ne gre za vrhunskega pevca, ker niti ne želi biti velik pevec. Glavna stvar pri njemu je kitara, ki jo ima že od osnovne šole, vse to pa sodi k njegovemu »jebiveterskemu« odnosu. Problem z neznanjem igranja kitare pa smo rešili tako, da si je Leon Firšt na roko oblekel Tadejeve hlače, da je izgledala kot Tadejeva roka (gl. fotografijo). Ko je na koncu dneva prišel na vrsto bližnji plan, kjer se vidi le njegov obraz in “njegovo” roko, je ekipa bruhnila v smeh. Cel dan so namreč gledali Tadeja, kako se v širokih planih muči z brenkanjem, zdaj pa je obvladal v nulo.

Glasba se ti zdi torej pomembna?

Seveda. Vedno mi je všeč kombiniranje vizualnih podob z neko konkretno glasbeno podlago. Za razliko od nekakšne atmosferske, neočitne glasbe rad uporabljam glasbo, ki na določenih delih ne le podkrepi sliko, ampak jo celo preseže. In glasba je bila tudi ena od inspiracij za film. Protesti so bili inspiracija za Ano, glasba pa za Sandija.

Kaj ti je bilo najtežje posneti?

Prvi dan snemanja smo začeli z dramo, ki se dogaja v sobi, ko Tadej in Lucija ostaneta sama. Ozračje je bilo napeto, ekipa se je šele privajala, igralci so se morali ogreti. Vmes se je zgodilo nekaj, kar si bom zapomnil za vse življenje. Lucija se ni mogla skoncentrirati, zato sem se šel z njo pogovorit, nakar je rekla, naj jo vžgem. Rekel sem, da ne morem, vendar je vztrajala. Govoril sem ji, naj neha, nato pa me je udarila ona. Cela ekipa je utihnila. (smeh) Na koncu sem jo udaril tako, da sem z roko nakazal, kot da jo bom počil, a sem pred njenim obrazom udaril v svojo drugo dlan. Nazadnje sva se objela, vse je bilo v redu, šli smo naprej in vse posneli. Zdaj vem, zakaj pravijo, da si moraš za prvi dan izbrati igralsko lahek prizor. (smeh)

Kako je bilo sredi dneva snemati prizor, ko je Lucija zgoraj naga?

Takoj, ko sem Luciji predstavil koncept, da bo morala naga teči po mestu, je rekla: »O, super! Komaj čakam! To sem si vedno želela, naga teči po mestu in da mi nihče nič ne more.« Bila je prava za vlogo, z goloto ni bilo nobenih problemov. To je super izpeljala.

Kateri je tvoj najbolj prijeten spomin na snemanje?

Zadnji dan, ko smo posneli protest. Vse se je poklopilo, tudi kar se tiče razbijanja kitare. Razmišljali smo, kako naj to posnamemo, ker statistu ne moremo kar razbiti kitare na glavi, ne glede na to, da nosi čelado in policijsko opremo. Naslednji dan smo prišli na snemanje, nakar je prišel zraven nek moški, ki je stanoval v sosednji zgradbi. Vprašal je, če je lahko statist. Bil je velik in močan, Adnan po imenu. Ravno nam je odpovedal nekdo, ki naj bi bil policist, in ko sem mu predlagal, da prevzame to vlogo, je bil povsem navdušen. Ko je prišel čas, da se razbije kitaro na tem policistu, smo že imeli načrt, kako to posneti, vendar je Adnan rekel: »Razbij jo na men!« Nismo hoteli, a je vztrajal: »Pa sj mam trdo glavo.« (smeh) In tako smo jo razbili na njegovi glavi. Zakon!