Noč kratkih filmov 2018
Dan, ko se zemlja okrog sonca vrti po najkrajši tirnici, je dan, ko se je najbolje dobro namestiti in se pustiti popeljati – v svet kratkometražnih filmov. Sedaj že tradicionalen in mednaroden filmski festival je svoje prve korenine na pobudo kulturnega ministra Frédérica Mitterranda pognal v Franciji leta 2011, potem pa se je po vzoru francoskega modela pod imeni, kot so na primer The Shortest Day, El Día más corto, Kurzfilmtag, in nenazadnje tudi Noč kratkih filmov, razrasel po več kot petdesetih državah. V Sloveniji smo na zimski solsticij lahko filme gledali na več koncih države. Osrednji dogodek se je odvil v Slovenski kinoteki, kjer je filmskim sladokuscem vse do enih ponoči ponujal pestro domačo in tujo filmsko vsebino.
Festival se je po uvodnem nagovoru pričel s sklopom Klasiki, katerega je otvoril dokumentarni film Maka Sajka. Iz njegovega opusa, ki šteje številna družbeno angažirana in ekološko problemska dela (spomnimo se na primer njegovih Strupov (1964), zmagovalca festivala v Karlovih Varih, ki v poetičnem slogu prikazuje uničevanje okolja), smo si lahko ogledali dokumentarni, etnološko obarvani film Narodna noša (1975), ki je, čeprav najmanj družbeno kritično delo v avtorjevi filmografiji, v času izida doživelo popolno cenzuro. S prav tako dokumentarnim filmom Sarabanda za 17. regiment (rež. Jože Pogačnik, 1977) smo vstopili v retrospektivno območje prvoosebnih pričevanj nekdanjih avstro-ogrskih vojakov, ki, zbrani v kavarni v Mokronogu na Dolenjskem, obujajo spomine na bojišča s prve svetovne vojne. Z umestitvijo posnetkov z bojišč med pretežno bližnje plane ostarelih govorcev, v katerih v kontrast z zobom časa stopajo predvsem (od cvička) razvnete iskrive oči, režiser spretno krmari med hipnostjo trenutka ter krhkostjo obstoja, spominov in bližino smrti.
Prvi sklop je zaključil kratek film Čikorja an Kafe (2008) stripovskega mojstra, ustvarjalca računalniških iger in animatorja Dušana Kastelica. Z vesno nagrajen animiran film, narejen po istoimenski glasbeni predlogi Iztoka Mlakarja, še danes velja za enega največjih dosežkov slovenske animacije. Toplina knapovskih marionetnih lutk skupaj z vizualno atraktivno režijo pripoveduje zgodbo preprostega kmečkega para, katere rdeča nit je prevara – cikorija, namesto kave.
Po nekajminutni pavzi je že nekoliko številnejša množica filmskih navdušencev ponovno segrela sedeže in si ogledala bero letošnjega festivala slovenskega filma. Prvi je upodobitev na filmskem platnu dočakal letošnji nagrajenec v kategoriji kratkih filmov, Poslednji dan v življenju Rudija Nietscheja (rež. Blaž Kutin, 2018). Sanjsko obarvana avdiovizualna pustolovščina svojega protagonista Rudija (Janez Škof) izlušči iz množice na železniški postaji ter ga z vlakom prek različnih doživetij z neznanci popelje do nepričakovanega, bridkega konca. S tem, ko ga režiser postavi tudi v povsem nasprotujoči si vlogi (brezčutneža in odrešenika), se poigra s perspektivo, s čimer spregovori o večplastnosti in fluidnosti človeške narave. Sledil mu je v kategoriji študijskih filmov nagrajen kratkometražni posebnež Voyage Voyage (2017) Luna Sevnika, novo poglavje v razvoju silovite avtorske poetike, ki jo je naznanil že z desetminutnim prvencem Seat (2016) – ta ga je celo popeljal med študente režije na prestižni praški univerzi FAMU. Voyage Voyage za izhodišče jemlje begunsko tematiko, vendar v pristopu do snovi izstopa predvsem z intenzivno, atmosfersko močno, črno-belo filmsko podobo, ki osnovno narativno linijo, izsek iz življenja prevoznika beguncev, pretvori v učinkovit art film.
S svojo svežino in izvirnim pristopom k režiji je pozornost vzbudil predvsem film Fundamenti (rež. Peter Cerovšek, 2018). Vizualno podobo dokumentarnega filma sestavljajo čez več kot leto dni razprostrti posnetki kovinskih in betonskih konstrukcij rastočega hotela v središču Ljubljane. To gradbišče, ki se s posameznimi posnetki vpenja v širšo okolico, učinkujočo s svojo industrijsko, potrošniško dimenzijo, postane bivanjsko okolje delavcev. Filmska kamera jim z okna študentskega stanovanja zvesto sledi in zabeleži tudi povsem privatne trenutke. Ko skupaj z videnim spregovori tudi zvočna plat filma – drobci pogovora med režiserjem in njegovim dekletom, ki naznanjajo konec zveze – se film z zgovorno kombinacijo nasprotij zasebnega in javnega, študentskega in delavskega, nastajajočega in razpadajočega, učinkovito opomeni. Najbolj presenetljiv je meta moment, ki prek pogovora v ozadju kamere razkrije okoliščine ter idejno zasnovo filma. Fundamenti so kompleksni v svoji preprostosti in iskreni kot življenje samo.
V sklopu filmov SCCA smo si lahko ogledali barvito paleto nekajminutnih umetniških videov. Kot so avtorji pred projekcijami povedali, video od filma ločuje prav njegova dokumentarna naravnanost, pa tudi upogljiva interdisciplinarna narava, ki mu omogoča umestitev v širši kontekst vizualnega ali performativnega umetniškega dela. Tak je na primer film Rezervoar ‘Svinja je umetnost in umetnost je svinja’ (3kolektiv, 2012), ki je nastal kot del performansa »Zakol svinje«. Kakor že samo ime nakazuje, je svoje sklepno dejanje v obliki simboličnega zakola doživel na ploščadi pred Cankarjevim domom. Osrednji motiv filma pa prikazuje zgodbo pred »krvavim finalom«: prevoz Rezervoarja s tovornjakom. Rezervoar je hranilnik, kateremu umetnice niso dodelile le utelešenja v obliki ogromne rdeče svinje, pač pa tudi posebno poslanstvo: zmožnost, da za prispevek zaigra zadni del Wagnerjevega Nibelunškega prstana. Po eni strani simbol obilja, po drugi pa simbol nečistosti, video provokativno prevprašuje recepcijo umetnosti.
Organizatorji festivala so se odločili, da nam postrežejo s še enim zakolom, ki za razliko od prvega ni izzval pridušenega hihitanja, temveč orošene oči in zapuščanje dvorane. Oda kameli (2018) režiserja Mihe Mohoriča je nastala kot stranski produkt snemanja begunskih zgodb v Afriki in eksplicitno podaja celoten obred zakola kamele. Čeprav spoštljiv pristop k žrtvi povsem očitno izhaja iz preživetvene potrebe, je pogled na dogajanje izrazito mučen. Film razstira moralno vprašanje o vrednosti življenja, na katerega ni lahko podati odgovora.
Spogledovanje s postopkom dokumentarističnega je dobilo svoj poseben izraz v objektivu Damijana Kracina in Katarine Toman Kracina: z videom Marmelada, ki se (vsaj na videz) izogiba režiji in montažnim posegom, vstopimo v domače okolje babičine kuhinje, ki z iskrivo zavzetostjo na svojo pravnukinjo prenaša dediščino že skoraj pozabljene veščine: uporabe marmelade namesto lepila za kuhinjske ploščice.
V svet študentskih filmov UNG in AGRFT smo se podali s filmom Risk (2018) Tine Novak, ki se, čeprav izvirno zamišljen, ne povsem prepričljivo poigrava z vprašanjem subjektivne perspektive na en sam dogodek. Zaradi fragmentarne strukture ne najbolj utemeljenega konflikta in nemotiviranih izbruhov ne uspe povsem razjasniti situacij. Kar je sicer tudi namen filma – pa vendar s prikritjem odgovora na vprašanje o tem, kdo od protagonistov ima prav, ne poda dovolj informacij za razjasnitev zgodbe, s čimer pusti hladen vtis.
Z večjim potencialom, da se s svojo preprosto, a fluidno in dinamično vizualno podobo vtisne v spomin, je razpolagal animirani film Lea Černica, Ples ljubezni (2018). Ta z minimalnimi besedami in kompleksnimi podobami podaja ljubezensko zgodbo med protagonistom in velikim zelenim očesom, ki kot nedostopni ideal lebdi nad neuspešnimi poskusi zbližanja.
V zadnjem navalu miniaturk smo si lahko ogledali filme, ki so s svojo izvirnostjo in koherentno strukturo prepričali režijo na festivalu kratkega filma FeKK. Da je vsekakor vredna ogleda, je prva dokazala Vrzel (2018) Ane Trebše. Ta se zgodbe o dekletu, ki po propadlem razmerju zaide v dvome in obsesivno premišljevanje o partnerjevi novi potencialni ljubimki, loti s senzibilnostjo, ki s spretno uporabo filmske govorice omogoča polno doživetje človeške izkušnje – izgube. Nekaj povsem drugega pa je film Lovettovi (rež. Igor Bezinović, 2018). Ta razkrije meščansko stanovanje mladega para, katerega dnevni prostor ni le domovanje, pač pa tudi delovni studio. V njem kot spletna modela svojim strankam pred kamero za izkupiček servirata usluge, katerih osrednji tržni material predstavljata njuni privlačni telesi. Film posrka v mestoma komični vorteks, ki si upa pokazati in razgaliti čisto vse, s čimer povsem zabriše meje med zasebnim in javnim. Finalno dejanje je bila projekcija filma Najtoplejši dnevi poletja (Najtopliji dani leta, rež. Maša Šarović, 2017). Z izborom detajlnih prizorov je filmu zgodbo o življenju mladega para uspelo podati na način, ki presenetljivo učinkuje s svojo atmosfero in strukturo, hkrati pa z dvoumnimi dejanji protagonistov pušča veliko manevrskega prostora za lastno interpretacijo.
Tako smo se na najdaljšo noč poklonili formi gibljive podobe, ki si zaradi svoje pestrosti in izraznega potenciala zasluži večje uveljavitve in prepoznavnosti. Kratki film je ponovno dokazal: čeprav ga omejuje čas trajanja, drugih meja nikakor nima.
