Nihče ni rekel, da moramo imeti radi kratke filme
»Kratki filmi niso polnopravni filmi.« »Slovenski filmi so zanič.« Takšni in podobni pavšalni klišeji so trdno zasidrani v glavah večine (slovenskih) gledalcev in se pogosto ne spremenijo, četudi se občasno pojavi kakšen izdelek, ki zaradi odmevnosti in/ali kvalitete zamaje vrednotni sistem. Slovenske produkcije in koprodukcije so že precej odmevale, se uvrščale v tekmovalne programe na prestižnih festivalih kratkega filma (npr. Clermont-Ferrand) in elitnih festivalih. V Benetkah so neštetokrat tekmovale, med drugim Romanca o solzi (Matjaž Klopčič, 1961), Srce je kos mesa (Jan Cvitkovič, 2003), Every Breath You Take (Igor Šterk, 2007) in Srečno, Orlo! (Sara Kern, 2016). Iz Berlina so prinesle tudi nekaj nagrad; srebrnega medveda za Tri etude za Cathy in Miloša (Jože Pogačnik, 1971), zlatega medveda za Oblast (Zdravko Barišić, 1988), zlatega medveda in kasneje tudi nominacijo za oskarja za (A)Torzijo (Stefan Arsenijević, 2002). Ob vsem dozdajšnjem naštevanju pa še nismo omenili kopice drugih avtorjev, ki so pustili močan pečat na domačem in mednarodnem prizorišču, od Špele Čadež, Dušana Kastelica, Kolje Sakside in Grege Mastnaka do Maka Sajka, Karpa Godine, Eme Kugler, Valerie Wolf Gang in OM produkcije, če izpostavimo le nekatere.
Koliko od teh filmov ste videli? Morda kdaj katerega na spletu, npr. v okviru projekta Vsi (filmi) doma Baze slovenskih filmov. Morda kdaj katerega naključno po televiziji, kamor so ga programski direktorji brez dodatnega oglasa uvrstili kot nekakšno mašilo. Morda se je kateri znašel na posameznem DVD-ju kot dodatek. Najbrž pa jih niste in jih nikoli ne boste videli, če ne boste aktivno iskali, če ne boste obiskovali festivalov in podobnih dogodkov. Pa še tam morda ne boste zadovoljeni. Kratki film je pravzaprav loterija. Kot drugje boste tudi tukaj sčasoma spoznali prodornejše avtorje in njihove poetike, večinoma pa se boste morali enostavno prepustiti toku. A več kot jih boste videli, srečnejši boste.
V Sloveniji je bilo že nekaj poskusov popularizacije kratkega filma. Nekoč so se v Kinodvoru denimo zavrteli pred osrednjimi celovečernimi filmi. Ob zimskem solsticiju slovenska kina po mednarodnem vzoru prirejajo Noč kratkih filmov. V Celju, Novem mestu, Ljubljani, Slovenj Gradcu, Krškem in najbrž še kje so vzklili festivali, ki so se posvetili predvsem ali izključno kratkometražni produkciji; nekateri so medtem že poniknili, drugi vztrajajo. A naposled sta vse zasenčila Festival kratkega filma (FeKK) v Ljubljani in njegova krovna organizacija Društvo za uveljavljanje kratkega filma (Kraken), ki se od ustanovitve leta 2014 oziroma 2015 k sreči tako konstantno razvijata in širita, da sta uspela močno povečati prisotnost in prepoznavnost te filmske forme v Sloveniji. Čeprav se o kratkem filmu pravzaprav ne piše. V Sloveniji še manj kot v tujini, kjer medijsko zastopanost tovrstne filmske dejavnosti ohranjajo vsaj nekateri kvalitetni spletni mediji (Talking Shorts, Ubiquarian in drugi).
Še več medijske pozornosti bi si vsekakor zaslužil tudi kratki igrani film Nihče ni rekel, da te moram imeti rad (Matjaž Jamnik, 2019), diplomski projekt študentov AGRFT-ja, pri katerem je kot montažer sodeloval tudi bivši filmski urednik Koridorja in sodelavec revije KINO!, Kristian Božak Kavčič. V konkurenci 1952 prijavljenih del se je njihov film uspel uvrstiti med 17 finalistov sekcije Cinéfondation, ki poteka pod okriljem filmskega festivala v Cannesu. Vse od svoje ustanovitve leta 1998 sekcija z različnimi programi podpira razvoj mladih filmskih ustvarjalcev in v tem času ji je uspelo na filmski zemljevid postaviti marsikatero zdaj prepoznavno ime, od festivalskih ljubljencev (Lucrecia Martel, Corneliu Porumboiu, Nadav Lapid, Jessica Hausner, Amat Escalante …) do oskarjevcev (Sebastian Lelio, Laszlo Nemes, Asif Kapadia). V rezidenčnem programu sekcije, kamor je vsako leto povabljenih 12 avtorjev, ki nato v Parizu štiri mesece in pol pilijo scenarij in produkcijo svojega prvega ali drugega celovečerca, sta slovenske barve do sedaj zastopala Martin Turk (2009) in Sara Kern (2018). Nihče ni rekel, da te moram imeti rad je v Cinéfondationovi zgodovini do sedaj prvi slovenski predstavnik, ki se mu je uspelo uvrstiti v izbor najboljših študentskih filmov. V Cannesu bo žiriji predstavljen prihodnjo jesen, takrat pa bomo tudi izvedeli ali je med prejemniki ene od treh nagrad, ki jih program podeljuje. Kakorkoli se bo izšlo, film je že na tej točki dosegel enega največjih uspehov slovenskega študentskega filma, primerljivega kvečjemu z nominacijo za študentskega oskarja. Slednjo je do sedaj prejelo pet slovenskih filmov, med drugim Vučko (Matevž Luzar, 2007), Trst je naš! (Žiga Virc, 2009) in Kam (Katarina Morano, 2014).
Matjaž Jamnik se v Nihče ni rekel, da te moram imeti rad ukvarja s temo družinskega življenja. Spremljamo odnos med očetom Aleksandrom (Jernej Gašperin), karierno uspešnim moškim, in njegovim sinom Janom (Tin Vulović), enajstletnikom, ki ni razpet zgolj med športom in glasbo, temveč ima še druge skrbi, s katerimi se otrok ne bi smel spopadati. Medtem ko ženska lika, Katarina (Lea Mihevc) in Tonja (Tina Vrbnjak), delujeta kot komentatorki Aleksandrovih razmišljanj, je vodilni motiv dinamike odnosa med moškima protagonistoma podan že v naslovu. Zadosti moški svoji očetovski vlogi z zadovoljitvijo osnovnih otrokovih potreb ali je potrebno kaj več? Mora biti otrokov odnos do očeta načelno recipročen, prvenstveno hvaležen in ubogljiv, nesorazmerno uporniški, ali je možno kaj več? Filmska pripoved, ki strogo dramsko strukturo poveže z dvema majhnima elipsama, hkrati pa se odreče silovitim zapletom, se odvrti skorajda izključno v interierjih sredi Ljubljane. Mesto je mirno, filmski jezik je spokojen, v glavah protagonistov pa žuborijo misli, drhtijo želje in tlijo ovire na poti k sreči.
O filmu sem se pogovarjal z režiserjem Matjažem Jamnikom: pričujoči intervju je plod dopisovanja po elektronski pošti.
Kaj ti pomeni »film«? Zakaj si se odločil za študij na AGRFT? Kako te je študij spremenil?
Film je izjemno slojevit in vznemirljiv medij za pripovedovanje zgodb. Izposoja si pri vseh starejših umetnostih in ponuja neskončno možnosti izraza. Ko sem se odločil za film in AGRFT, sem bil prepričan, da nobena druga umetniška zvrst ne ponuja tolikšnih estetskih možnosti za pripovedovanje. Nisem se pa zavedal, za kako zahteven medij gre. Študij je oblikoval prav moje spoznavanje in razumevanje te zahtevnosti.
Kako je potekala produkcija tvojega diplomskega filma Nihče ni rekel, da te moram imeti rad?
Produkcija je bila dolgotrajna in temeljita. Na film, ki zdaj traja nekaj več od 15 minut, smo se pripravljali pol leta in pri tem skušali premisliti vsak vidik, ki bi utegnil vplivati na njegovo končno podobo, ne da bi pri tem ubili ustvarjalno razpoloženje. Znotraj ekipe je namreč veljal konsenz, da ne bo nastalo nič dobrega, če bomo v celoti vnaprej vedeli, kaj bomo storili na snemanju. Zato smo včasih kaj pustili neraziskano, kakšno dilemo neodgovorjeno in si odgovore, rešitve, prihranili za snemanje. S tem je seveda prišlo tudi nekaj negotovosti …
Tvoj mentor pri prejšnjem študentskem projektu, Zgodovini zapuščanja (2018), Jan Zakonjšek, je bil leta 1989 prvi slovenski režiser, nominiran za študentskega oskarja. Ti si z Nihče ni rekel, da te moram imeti rad (2019) ravnokar postal prvi slovenski režiser v finalnem izboru Cinéfondation. Kaj tovrstna priznanja pomenijo tebi osebno in kako dojemaš njihov pomen za razvoj slovenske kinematografije na splošno?
Priznanje, kakršno predstavlja finalni izbor Cinéfondation, jemljem predvsem kot potrditev pristopa k delu in ustvarjanju filma. Takšnega priznanja sem zelo vesel in mislim, da si ga zaslužijo tudi vsi ostali sodelujoči. Še bolj kot priznanja, pa se veselim izkušnje festivala v Cannesu, če bo do jesenske projekcije, ki jo napovedujejo, res prišlo. Priznanje se mi zdi pomembno tudi za akademijo, saj vsaj deloma izpostavi pravilnost smeri, v kateri nas vzgaja, hkrati pa predstavlja tudi nadaljnjo utrditev za slovenski filmski prostor. Vsak takšen dogodek namreč potrjuje, kar se na slovenski filmski sceni kaže že nekaj let – sposobnosti produciranja zanimivih pripovedi nam gotovo ne primanjkuje.
Kot sklepam po opisu Zgodovine zapuščanja in ogledu Nihče ni rekel, da te moram imeti rad, te zelo zanima tematika družinskih odnosov. Zakaj ravno od tod črpaš navdih, ideje, zgodbe? Želiš podobne teme obravnavati tudi kasneje, denimo pri naslednjem projektu ali celovečernem prvencu?
Z intrigo družinskih odnosov sem zaznamovan, zato je veliko bolj verjetno, da bom zamisel za pripovedi iskal v svoji intimi in intimi bližnjih kot pa v širših družbeno-političnih okoliščinah. Namreč: redkokdaj sem onkraj družinskega okvirja naletel na tako večplastne odnose, kot sem jih spoznal, včasih tudi skozi bolečino, v krogu družine. Zgodovina zapuščanja je nastala v prepričanju, da bolečina, ki jo izkusimo v odraščanju, oblikuje naše temelje. To bolečino nosimo in prenašamo naprej; je dedna. Deloma smo to premiso v Nihče ni rekel, da te moram imeti rad, peljali dalje, razvili. Seveda pa nas znotraj družine ne oblikuje samo bolečina. Oblikuje nas tudi ljubezen, biološka zaveza, ki se ji ne moremo odreči. Poiskati temelje tako zavezujočih odnosov in jih sprevreči se mi zdi s pripovednega vidika zelo zanimivo. Tako jih na novo opredelimo in obenem zakopljemo globoko, čim bližje bistvu oseb, ki se znajdejo pred objektivom.
Nihče ni rekel, da te moram imeti rad med drugim izriše en skupni imenovalec dogajanja: razpad, razkroj. Pojavi se v sanjah protagonista, v radijskih poročilih, v konfliktu s sinom, v sinovem obrambnem mehanizmu, navsezadnje tudi v reakciji matere. Se strinjaš?
Zelo zanimivo opažanje. Atmosfero razkroja, razpada smo hoteli vzpostaviti in obdržati čez celoten film. Še posebej pomembna je na začetku. Želeli smo, da bi se gledalci usedli vanjo, da bi jih pripravila na doživetje ključnih dogodkov. Razpad družine je ena od ključnih tem. Dotaknemo se je posredno, saj sta se dečkova mati in oče razšla še pred dogodki, ki so prikazani na platnu. Po očetovem odhodu iz stanovanja se znajdemo na pogorišču, ki pa ni nastalo med filmom. Pogorišče je že ves čas bilo. Deček ga je z izzivanjem očeta samo odstrl.
Kaj je zate hujše v današnji družbi: otroci, ki morajo najti pot med pričakovanji staršev in lastnimi željami, ali starši, ki se zaradi kopice poklicnih in drugih obveznosti čustveno ohladijo? Kako dojemaš vlogo staršev?
Starši nas pripravijo na življenje, pa če to hočemo ali ne. Svojo vlogo lahko opravijo boljše ali slabše. Nekaj bremena gotovo lahko prenesemo na širšo okolico, vendar je poudarek še vedno na vedenju staršev, ki pa niso v celoti in za vedno odgovorni za nas. V nekem trenutku mora vsak od nas v celoti prevzeti odgovornost zase in mislim, da je to ključno za proces odraščanja. Soočanje s pričakovanji je s tega vidika pomembno, mislim pa, da je odtujitev, ki jo povzroča ponavljajoči se ritem, še posebej modernega, mestnega vsakdana boleče dejstvo mnogih življenj in s tem tudi mnogih družin.
Nihče ni rekel, da te moram imeti rad je zelo subtilen in ekonomičen film. Drama se odvija počasi in skorajda šepetajoče, kadri so skrbno izbrani. Zakaj si se odločil za takšen ritem, takšen filmski jezik?
Pri delu nisem gojil vnaprejšnjih estetskih pričakovanj ali si postavljal formalnih izzivov. Bolj pomembno se mi je zdelo prepoznati čustveno in dramsko središče vsakega prizora. Sem mnenja, da kader, ki nima močnega in jasno opredeljenega emocionalnega sidrišča, v filmu nima kaj iskati. Tako je bil cilj oblikovati vsak kader in vztrajati z njim, dokler ne izrazi določenega občutka, misli. Velikokrat prizori, še posebej v kratki formi, nimajo več kot ene ali dveh emotivnih, dramskih jeder. Zato smo marsikateri prizor obravnavali kot nekakšno manjšo kader-sekvenco in sledili principu – en prizor, en kader. Filmski jezik tako ni posledica določene estetske predstave, ampak zgolj izraža, kar se skriva v jedru zgodbe.
