Neznanka (La Fille inconnue)
Brata Dardenne v filmu Neznanka s svojim značilnim naturalističnim slogom, zopet prodirata na področje socialnega realizma, tokrat v nekoliko drugače zasnovani obliki. Vrzeli med socialnimi razlikami se izrisujejo preko razreševanja občutka krivde, prevpraševanja človeške vesti in moralne ter etične odgovornosti, ki jo ima človek do sočloveka, vse to pa avtorja zavijeta v strukturo nekoliko drugačne detektivke.
Jenny Davin (Adèle Haenel) je mlada zdravnica, ki v ambulanti v revnejši soseski belgijskega industrijskega mesta nadomešča upokojenega zdravnika, kariera pa jo vodi dalje, do bolj prestižnejše klinike, na bolj »sončni« strani mesta. Običajen četrtkov večer zaključuje v družbi pripravnika Juliena (Olivier Bonnaud), ki kljub svojemu potencialu v zdravniškem poklicu ne more uiti čustvom in naravni človeški empatiji. Zvonec ambulante pozvoni pet minut čez osmo zvečer, ko so uradne ure že zaključene, zato Jenny vrat ne odpre. Naslednjega dne se po pregledu posnetkov varnostne kamere izkaže, da je zvonila mlada ženska, ki je pred nekom bežala in iskala zatočišče. Policija jo je nedaleč stran od klinike našla mrtvo, brez telefona in brez dokumentov.
Mladi zdravnici potrka na vest krivda, s katero se sooči tako, da se poda na detektivski pohod za imenom mrtvega dekleta. Tega se Jenny prikladno loti na lastno pest, s Hipokratovo prisego v mislih, in niti ne toliko zaradi tega, da bi zadostila pravici, temveč bolj iz sebičnega vzgiba, da se opere lastne krivde. Ker obiskuje paciente tudi na domu in ima kot zdravnica pri njih že zagotovljeno osebno zaupanje, brez zadržkov sprašuje in kaže približan posnetek dekletovega obraza. Prizori, v katerih so prikazani odnosi med Jenny in njenimi pacienti, so kljub tragičnemu dogodku prijetni za oko, a zgolj na površini. Prijazni nasmehi in opazna hvaležnost, ko ji v znak zahvale pacienti ponudijo skodelico kave, sveže pečene vaflje ali ji s simpatično gesto skozi okno spustijo kolač, se bolj kot pristna iskrenost zdijo narejeni, brez iskrice človeške iskrenosti. Zdi se, kot da vse, kar Jenny naredi dobrega izven svojega poklica, naredi zato, da si dokaže, da je dober človek. To prikaže tudi njen mestoma neroden odnos s pripravnikom Julienom.
Jennyjino sprehajanje od vrat do vrat v sicer drugačnem zgodbenem kontekstu spominja na prizore iz filma Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), kjer glavna protagonistka Sandra (Marion Cotilllard) hodi od vrat do vrat svojih sodelavcev in zbira glasove, da bi lahko obdržala svojo službo v proizvodnji neke tovarne. Skozi scenografijo pacientovih domovanj brata Dardenne izrisujeta stanje socialnega dna, ki je še toliko bolj poudarjeno s sivimi odtenki fotografije. Kot kontrast temu postavita hiter vpogled v stanovanje zdravnice, kjer je kljub poltemi razvidna monokromatska »poštrikanost« belih modernih površin kuhinje.
Zadnja polovica filma razkriva, da je s tragičnim dogodkom smrti mladega dekleta povezan ožji krog Jennyinih pacientov. To postane jasno že kar hitro in postavlja se vprašanje, ali sta brata Dardenne tej predvidljivosti (ne)namerno pustila odprta vrata. Jennyjino soočanje pacientov s tragičnim dogodkom in s končnim »obračunom« s tistimi vpletenimi, je ne dela bolj simpatične kot na začetku. Kljub temu, da prizna svoje napake in da se zaveda svoje tekmovalnosti, je to ne odvrne od tega, da ljudi, ki so na nižjem položaju od nje, obravnava z rahlo, a občutno mero arogance. Kamera, ki sledi Jennyjini detektivski poti, pa večino časa prikazuje njen hladen profil, ki je komaj kdaj čustven. Apatija – razen nekaterih izjem – pravzaprav obvisi nad vsemi prisotnimi v filmu. Brata Dardenne po drugi strani na nevsiljiv način prikažeta različne odnose do primarnega občutka človeške krivde, ki je v filmu pogojen s socialnim statusom posameznika. Vprašanje ali je Jenny samo dobra zdravnica ali je tudi dober človek, pa na koncu še zmeraj ostaja odprto.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=yz7MUtFCYdA[/embedyt]
