LIFFe: Neruda
Izražanje lastnih stališč ni nikoli brez posledic, česar se je gotovo zavedal tudi veliki pesnik Pablo Neruda, ko je po drugi svetovni vojni postal senator komunistične stranke in s svojimi govori in aktivizmom oblast prignal do roba potrpljenja. Iz tega se je razvil pregon, saj bi moral Neruda v zapor, in čeprav je njegovo življenje polno ganljivih, monumentalnih, zgodovinsko pomembnih vrhuncev (recimo njegov pogreb, ki je bil prvi protest proti Pinochetu), se režiser Larraín osredotoči bolj na samo igro mačke in miši pesnika (Luis Gnecco) in policista Óscarja Peluchonneauja (Gael García Bernal).
Najprej je fokus samo na pesniku – tu se Gnecco izkaže v vsem svojem igralskem siju, saj oblečen v belo togo z zlatim lovorovim vencem na glavi recitira svoje pesmi občudujoči množici, ki se hrani z njegovimi besedami. Večkrat je ponovljena pesem To noč lahko pišem najbolj žalostne verze, ki v španščini zveni še posebej melanholično, Gnecco pa jo interpretira z občutkom, z razvlečenim ritmom in premolki, tako da vse skupaj zveni prav izvenzemeljsko. Čisto drugačen je na razvratnih zabavah, kjer se naliva z vinom in ukvarja z ženskami, pri čemer je prisrčno hedonističen. Čeprav policista, ki postane Nerudov birič, ne vidimo, ga že od začetka slišimo, saj njegov voiceover komentira pesnikova dejanja in prepričanja. To se zdi čudna režiserjeva odločitev, saj njegov glas posega prav med replike in moti tok pogovorov, toda kmalu se izkaže za daljnosežno potezo, ki nakazuje Peluchenneaujevo pomembnost v zgodbi. Tudi igra Garcíe Bernala in ostalih stranskih igralcev je na nivoju, čustva so pri vseh udušena in zreducirana na minimum – nihče ne kriči, krili z rokami, ihti, obupuje ali jadikuje, čeprav se kar nekajkrat znajdejo v resnih življenjskih situacijah. Liričnost Nerudove poezije se je očitno prenesla tudi v samo igro, ki ne gre nikoli čez mejo in, ironično, zaradi tega deluje še močnejša.
Vizualno je Neruda ravno prav predelan, da ustvarja občutek avtentičnosti obdobja let 1945–1948. Toni so rdečerjavi, kostumografija odgovarja času pastelnih mahedrajočih plaščev in klobukov, kar pride do izraza sploh pri policistih. Ravno prav je povezav z resničnimi zgodovinskimi dogodki, da zgodba še vseeno deluje pristno, saj spoznamo delovanje komunistične stranke, vidimo vzpenjajočega se Pinocheta ter takrat ustvarjajočega Picassa, ki Nerudo povabi v Pariz, vseeno pa ne prevzamejo dogajanja na način dolgočasne sprane biografije, kot se pri podobnih filmih rado zgodi. Tu se izkaže režiserjev občutek za razmerje med fikcijo in realnostjo, zato ne čudi, da je sam film označil za anti-biografijo. Kadri se menjavajo nenaravno, pogovor se sredi replike prekine in nadaljuje na čisto drugačnem prizorišču, potem pa se zaključi, kjer se je začel, kar ustvarja prostorsko in časovno razsežnost hkrati. Izza ljudi velikokrat preseva svetloba, zato so vidni le kot črne silhuete, ki se metaforično kakor pesnik za družbo borijo, da bi dobile obraze in stopile iz senc.
Film je resnično bogat z metaforami, najbolj vrhunska je osrednja metafora lova in bega, saj se Neruda in Peluchonneau razvijeta v popolna nasprotnika. Pesnik predstavlja ustvarjajoč aktivni princip, je poln idej in zanosa, medtem ko je policist pasivni uničujoči princip, ki za Nerudo trdi, da piše »patetično poezijo« in da samo »besede postavlja v različna zaporedja«, obenem pa brez dvoma in s pikrimi komentarji obsoja njegova politična dejanja. Prelom se zgodi po pogovoru z Nerudovo ženo, ko se začne Oscar zavedati, da je tudi sam umetnikova stvaritev – eden brez drugega ne moreta obstajati, ker se medsebojno potrjujeta, obenem pa ne moreta preživeti oba. »Bil sem iz papirja, zdaj pa sem iz krvi,« končno izusti Peluchonneau, težki zastori padejo in verzom zrastejo veličastna krila. Kot so zrasla tudi temu čilskemu kandidatu za tujejezičnega oskarja.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=neUwXV_cSwM[/embedyt]
