Nemirna obala (A Bigger Splash)
Kaj se zgodi, ko v življenje slavne rock pevke Marianne Lane (Tilda Swinton), ki na majhnem italijanskem otoku z ljubimcem Paulom (Matthias Schoenaerts) preživlja umirjene počitnice in okreva po operaciji glasilk, nenadoma vdreta njen dolgoletni bivši partner Harry (Ralph Fiennes) s svojo domnevno na novo odkrito hčerko Penelope (Dakota Johnson)? Odgovor je seveda precej predvidljiv, ljubezenski štirikotnik med protagonisti pa se razvija enakomerno in z določeno mero suspenza. Kljub temu je oznaka mystery, ki jo srečamo v opisu, nekoliko pretirana, saj se – razen zadnjih dvajset minut, ko zaostreni odnosi med liki dosežejo vrhunec – v filmu ne zgodi prav nič skrivnostnega. Vsaj ne za gledalca.
Film je sicer posnet po knjižni predlogi z naslovom La Piscine Jacquesa Deraya iz leta 1969, bolj kot sama zgodba, ki ni nič kaj preveč posebnega, pa učinkujejo posamezni prizori in nekateri detajli. Sekvenca, kjer se Harry in Marianne udeležita tradicionalnega otoškega praznika vključno z vso slikovito scenerijo poskrbi za dobršno mero mediteranske atmosfere. Gledalec bo prav tako težko odvrnil pogled od prizorov z Ralphom Fiennesom, v katerih bodisi ekstatično pleše na glasbo Rolling Stonesov bodisi se že kar nekoliko sumljivo dotika »hčerke« Penelope. Dodatno dimenzijo daje celotni situaciji tudi dejstvo, da je Marianne zaradi svoje operacije začasno nema in se je tako primorana izražati bodisi s šepetanjem bodisi s kretnjami in mimiko, kar Tildi Swinton tudi precej prepričljivo uspe.
Celoten vtis filma popravi njegov konec. Počitnice so pokvarjene, ljubezen in iskrenost sta bili na hudi preizkušnji, na sceni se zaradi zapleta dogodkov znajde celo policija. Kako rešiti nastalo situacijo, ne da bi bil zaključek vsebinsko prazen, moralističen in klišejski? Guadagnino se vsemu temu elegantno izogne, film pa tako s preprostim, a dobro izpeljanim zaključnim prizorom vseeno pusti pozitiven vtis.
