Mustang
Film Mustang mlade režiserke Deniz Gamze Ergüven je pravljična pripoved o petih odraščajočih osirotelih sestrah, ki se v momentu spoznavanja in zavedanja svoje lastne seksualnosti znajdejo ujete v konservativni patriarhalni družbi turškega podeželja. V »tovarni za neveste«, kot domači dom-zapor poimenuje najmlajša, a najpogumnejša izmed sester, Lale (Güneş Şensoy), se vsaka na svoj način bori, da bi obdržala svobodo, ki ji pripada. Tako dobimo paleto nekaterih možnih izhodov, ki jih stanje, ko se je »vse spremenilo v sranje«, ponuja.
Režiserka Deniz G. Ergüven, rojena v Ankari, je odraščala in se šolala v Franciji – odmaknjenost, a hkrati razumevanje turške kulture, sta ji omogočila, da se je pereče problematike odnosa do žensk v sodobni Turčiji lotila na lahkoten, gledalcu prijazen način. Njeni liki, ki jih je soustvarila skupaj s scenaristko Alice Winocour, so magični. Zanje pravi, da imajo nadnaravne moči; dekleta so neznansko drzna v svoji želji, da bi spremenila tradicionalne vrednote. Skupaj sestavljajo eno samo bitje, »pošast ženskosti s petimi glavami, desetimi rokami in desetimi nogami«, kot pravi Ergüven. Dekleta večkrat v filmu ležijo po sobi tako prepletena, da jih je prav zares nemogoče ločiti. Njihova sestrska vez je organska, kljub razlikam v letih so popolnoma skladne in med seboj tesno povezane, k čemur je pripomogla tudi neverjetna sproščenost vseh petih igralk, med katerimi je le najstarejša, Elit İşcan (Ece), že imela nekaj predhodnih izkušenj z igro.
Že v prvem, za zgodbo odločilnem prizoru, ko se s fanti v valujočem Črnem morju razposajeno igrajo petelinje boje, je zaslutiti nekakšno neprijetno napetost, ki ni v skladu z naivno igrivostjo videnega. V vetru plapolajoči dolgi lasje, neznanska lepota mladih nedolžnih obrazov, obsijanih s soncem, krhka telesca, ki jih zalivajo slani valovi morja … – pogled kamere nas opozarja na razcvetajočo se spolnost mladih deklet, ki se je še ne zavedajo zares dobro, a je ne morejo več skriti. Simbolno nam nadaljevanje zgodbe razkrije prizor, ko dekleta na tujem vrtu trgajo jabolka z drevesa – nedolžna igra se spremeni v greh –; dekleta so s predajanjem svojih teles fantom, kot morsko igro interpretirajo odrasli, osramotila hišo svojega strica in babice, za kar so kaznovana. Izpišejo jih iz šole, hišo obzidajo z visoko ograjo, okna zaprejo z rešetkami in jim zaplenijo vse, kar bi jih lahko še bolj pohujšalo. V nastajajočem zaporu se dekleta počasi razdružujejo, v kar so prisiljena z dogovorjenimi porokami. Takrat se pred nami izoblikuje pet različnih osebnosti: v svoji seksualnosti najbolj suverena in izkušena Sonay (İlayda Akdoğan), ki zaradi svoje zapeljivosti spominja na lik Lolite; Selma (Tuğba Sunguroğlu), ki je popolnoma predana usodi, ki jo je doletela; Ece, ki se (spoiler alert!) s samomorom odloči proti borbi s sistemom; Nur (Doğa Doğuşlu), ki sledi najmlajši in neverjetni Lale, ki nas s pripovedovanjem vodi po njihovi poti. Že od prvega momenta, ko stopijo v domačo hišo, je Lale v ospredju dogajanja – vedno najglasnejša, najiznajdljivejša, najprodornejša in najbližje našim očem. Ko spremlja usodo svojih starejših sester, je predana enemu samemu cilju – pobegniti v naprednejši in liberalnejši Istanbul, kjer bo imela možnost uveljavljati svojo trdno svobodno voljo.
Prepad med božansko nedolžnostjo in poželjivostjo deklet je skozi celoten film poudarjen s snopi sončne svetlobe, ki padajo na njihova velikokrat pomanjkljivo oblečena telesa, kar še poustvarja magičnost celotnega dogajanja. Na trenutke celovečerni prvenec mlade turško-francoske filmske ustvarjalke spominja na film Sofie Coppole Deviški samomori iz leta 1999, vendar je Mustang veliko pozitivneje naravnan. Ob tem pa presega preprosto črno-belo slikanje: čeprav nikakor ne moremo odobravati ravnanja babice in strica, lahko babici na nek način odpuščamo, saj je jasno, da je tudi sama ujetnica sveta, v katerem ima zadnjo besedo vedno moški.
