Moški (Men)
Režija: Alex Garland Igralska zasedba: Jessie Buckley, Rory Kinnear, Paapa Essiedu Datum izida: 20. maj 2022 (ZDA), 14. julij 2022 (Slovenija) Ocena: 7
Najnovejši celovečerec režiserja Alexa Garlanda (Ex Machina, Annihilation), naslovljen Moški, sledi glavni junakinji Harper (Jessie Buckley), ki se po smrti moža umakne na osamljeno angleško podeželje, kjer za dva tedna najame hišo z namenom oddiha in predelovanja doživete travme. Toda kar je prvotno mišljeno kot sanjski umik, poln tišine in časa za razmišljanje, se dokaj hitro spremeni v neprijetnega in se do konca le še stopnjuje.
Smrt Harperinega moža se kmalu izkaže za konec nasilnega razmerja, ki ga spoznamo skozi njene prebliske preteklosti. Priča je bila namreč temu, da je njen mož bodisi nenamerno padel ali se ubil po prejemu novice, da se hoče ločiti. Zgodba se začne s biblijsko referenco, ko junakinja ob prihodu z drevesa pred hišo utrga in ugrizne v jabolko, oskrbnik hiše Geoffrey (Rory Kinnear) pa jo v šali opozori o prepovedanem sadežu. V nadaljevanju so biblijske reference uporabljene predvsem za raziskovanje krivde.
Film vsebuje čudovito, skoraj pravljično fotografijo, kar še posebej na začetku pomaga pri vzpostavitvi podeželja kot popolnega kraja za celjenje preteklih ran glavne junakinje. Ko se Harper sprehaja po gozdu in občuduje prebujajočo se pomlad na podeželju, se čudovitost samote in tišine v naravi hitro sprevrže v strah, ko ji iz gozda začne slediti gol moški. Od tu naprej spremljamo serijo Harperinih interakcij z moškimi, ki jo vsak na svoj način razočarajo, se obrnejo proti njej ali dajejo neprijeten občutek. Zdi se, da predstavljajo poosebitve raznih nelagodnih načinov, kako lahko moški ravnajo z ženskami: policist dvomi prijavam zalezovanja in nadlegovanja, duhovnik projicira krivdo na Harper, deček se po zavrnitvi zateče v verbalne napade, oskrbnik Geoffrey, ki je sicer prijazen človek, pa ne spoštuje meja zasebnosti. Edina ženska lika poleg Harper sta policistka, ki pobere njeno izjavo o zalezovanju in pokaže mnogo več razumevanja od svojega moškega sodelavca, ter Harperina prijateljica, s katero je v stiku preko telefonskih klicev in je hkrati njen edini stik z svetom zunaj iz podeželja.
Močni so tudi folk horror elementi, ki jih opazimo skozi oči outsiderke, ki pride v odmaknjeno skupnost na idiličnem podeželju in se spoznava s čudnimi situacijami, ki so ji nepoznane. Elementi pridejo bolj do izraza proti sredini filma, ko Harper v cerkvi opazi upodobitev Zelenega moža, ki je razumljen kot simbol ponovnega rojstva in predstavlja cikel ponovne rasti.
Ena izmed močnih točk filma je igra obeh glavnih igralcev. Rory Kinnear v filmu raziskuje raznolikost in moč svojih igralskih sposobnosti, saj s pomočjo preobleke (ali posebnih učinkov v primeru dečka) upodobi prav vse moške razen zaročenca, s katerimi se Harper sreča na svojem oddihu. Jessie Buckley prepričljivo upodobi žalujočo vdovo, ki jo ob pogledu na lepoto podeželja in mirnosti hiše prevevajo koščki ponovnega upanja, poleg tega pa se prebija skozi doživljanje novih neprijetnosti in travm, ki jo ponovno zlomijo in naredijo močnejšo.
Kljub vsemu pa je na določenih točkah v filmu skoraj prelahko pričakovati slabe interakcije Harper z različnimi moškimi, ki jih sreča, le v nekoliko različni obliki. Film je v določenih točkah namreč skoraj preveč direkten v svojem tipiziranju vseh moških, ki jih Harper spozna. Vsi se na koncu izkažejo kot slabi ali neprijetni, kar kljub različnim situacijam in načinom komunikacije izpade nekoliko enolično. Glede na vse je film dober poskus raziskovanja tematike odnosov in razmerij, saj v glavno vlogo postavi žensko, ki v procesu filma vse bolj definira lastno identiteto v razmerju do same sebe in do drugih. Predstavi nam prvotno doživljanje idiličnega podeželja, ki se hitro pogrezne v grozo in negotovost glavne junakinje, ter v končnem dejanju do ekstrema stopnjuje elemente telesne groze.
Lektorirala: Ana Jarc
